ž(iv)al

Nela Poberžnik

Skrinjica

 

Zaprla sem se v prisilni jopič
na zunaj spim
opletam in se derem v zakrčenost
nič ni narobe ker je prav vse
ne morem ostati
dati jedra za cekine
med pingvine grem in tjulnje
tigre in medvede
arhetipe zgodb
gola in krvava
na lepem bruham v lepe obraze
sredice sanj utrinke plime
pravljična bitja
poseljujejo nerazumljiv paradoks
razkosanost ožilja
si narcisa in vijolica
kletvice so ključne
za trdnost in prožnost hrbtenice
brez ena ni nič ker nič ni ena
neaktualnost je dojeta kot pohaba
izven konteksta brstijo konteksti
in zrakodajalci
lahkotnost otroške igre
determiniraj me
nahrani s svojo slino
baziraj kiselkastost
da poraja sol antijunake
oblikuj da lahko deformiram
čez poljane se zliva sladka židkost
nezdružljiva zmes
vesoljskih kontrastov
nisem komplementarna
kopičim pozabljeno
med zvezd v medzvezdju
kuham za vse
po ideji okusov
volkovi naznanjajo pesem
iz loncev poganja lakota
zamižim in nasitim nebo
vesolje se zjoče vate

 

 

 

***

 

počutim se kot talna obloga
zbiram prah
sranje za sanje
nočem nehati gledati
v primeru da kdaj izgubim vid
privid
privijem se k iluziji
ker vse ni dovolj
se zližem za nameček
izmeček lastne tragičnosti
si zabadam žile v igle
speštam sebstvo vsakič
znova in vedno
bruhala bom za vse
zalila zapolnila
brezna cekinov
surovino v zrklo
ljubite se da sovražim
nočem
nakadim pljuča
dimljen organ za boljšo tinkturo
z gorovjem na ramenih
pobiram kamne
spustim se med skalovje
da rešim tvoje jabolko
ne moreš obstati zbežati
nekje vmes se lupi krompir
nekje drugje sem tukaj
odsevi vagončkov
tulijo o revoluciji
val na val si morje

 

 

 

***

 

na koncu sveta
se plača parkirnina
še en utrinek
za lahko noč
za up samoljuba
stran obrnjen klobčič
z dobrimi namerami
se maščujem
proti vetru mraku
me nosi sebičnost
strah pred smrtjo
želi umreti
brez kamnov na vesti
toliko potenciala
v kozarcu kovancev
speštana sirena
iz mlečne ceste
tečejo pošteni verzi
črvivi pujsi
gomazeče njuhajo
izlive problematičnih udov
ko žubori domišljija
ki redefinira sotočje
fragmentiranost uma

sem toliko pomembna
kot nisem

crk crk crkljajmo se

O avtorju. Nela Poberžnik (1994) je diplomirana literarna komparativistka, ki študira likovno umetnost na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Praska povrhnjice, stekleniči posušene ostanke narave in se kotali s hriba na hrib.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica