strmenje

pod mojim oknom izginjajo otroci
med drevesi je igrišče in tam
nekaj časa najprej plezajo točijo si čaj v skodelice
in prelivajo mivko iz peskovnika v vrčke
nato velike ladje rešujejo pred potopom
in sploh dosti razmišljajo o življenju
najpomembnejši se jim zdi zrak
o tem ponosno govorijo in s petdesetimi besedami
ki jih znajo skorajda izgovoriti
obvladajo svet ki še ni preboden s časom
nekoč bodo na tem igrišču zadnjič
čeprav tega v resnici ne bodo vedeli
in ne bodo dosti razmišljali o tem
se nekega popoldneva pač ne bodo več vrnili
na travo s toboganom in z gugalnicami
nekje drugje bodo pisali domačo nalogo
poročila in članke in razprave in ne bodo si več
izbirali hlač na miki miške ker jih ne bo
nosila nobena blogerka poleg tega pa
bodo vse pogosteje začeli pogledovati na uro
vedeli bodo da vlaki letala in priložnosti ne čakajo
preskakovali bodo stopnice in se pozabili ozreti
na razpoke v marmorju na razpoke v sebi in v ljudeh
ki so se jim včasih skrivaj privijali pod rame
dokler ne bodo končno odrasli končno na cilju
z debelo uro na roki z vizitkami okrog vratu in brez sape
še sreča da zrak že dolgo ne bo nekaj kar bi zares potrebovali