Stari hrast

Jure Vuga

Vroče zvezde se selijo čez stekleni svod.
Burja trka na polkna.
Zjutraj beli vrhovi gora tako žarijo,
da ne vem, ali sanjam.

Zrak je oster in zveni.
Kot ptice iz origamija trepeče bambus.
Veter kuštra lovorovo grivo v vse smeri.
Z nihaji ciprese štejejo takte.

 

 

II

 

Prišel sem se ti poklonit, hrast,
ti stari kit.
Majhen sem pod teboj in preprost.
Odvrgel si šumeči plašč.
Golega te gledam, božanski si in strahovit.
Tvoje veje so strele, ki parajo sivino:
razkoljejo se v popolnem zlatem rezu,
ko na nebu trčijo ob miljski kamen.

Tvoja krošnja so razpeti možgani,
tuljava, ovita z bakreno žico.
Tu spodaj se vse bolje sliši.
S teboj sem uravnan, poslušam.

V tebi se zrcalim:
dva ogrizka
nevidnega jabolka sva.

O avtorju. Jure Vuga je rojen 12.11.1983 v Kopru. Pesmi je začel pisati v gimnazijskem obdobju. Leta 2009 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz zgodovine umetnosti in sociologije kulture. Istega leta je pri Beletrini izšel njegov pesniški prvenec Pod kamni plešem. Za diplomsko nalogo Interpretacija Botticellijeve Pomladi v misterijskem kontekstu je prejel študentsko univerzitetno Prešernovo nagrado. V letih 2006/07 in 2010 … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pismo komunistu

    Muanis Sinanović

    cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

  • Preobrazbe v snegu

    Tom Veber

    Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

  • Nenadoma zadišiš po dihanju

    Miha Maurič

    dihanje je nepovratno izgubljanje