rakovnik 58

Ajda Bračič

pod vratnimi štoki se skrivam, pod dozami v zidu
previdno poškripam čez poden, potrkam na dver,
ne dvigam prahu s polic. postelje so postlane.

v vsem, kar sem, je ta ena hiša
in jaz sem v njej.
skoz usta sipam njene cigle, ližem mah v špranjah njenih vlažnih gub.
s koraki vsak dan očrtujem cokel, da ne pozabim,
na ramah nosim streho. vedno gledam skozi njena okna,
kamor še vedno ne dosežem. njene stene so mehke stene mene,
in do njenih vogalov je najdalj, kamor lahko grem.

pod vratnimi štoki se skrivam, pod dozami v zidu
previdno poškripam čez poden, potrkam na dver,
znam jo na pamet in ona mene pozna.
kličeva se po imenu.

naseljujem jo sama s sabo, podeseterjena.
v vsakem kotu sem, sedim za mizo, kurim razbeljeno peč,
praskljam po trskah podstrešja. kamorkoli pogledam,
vidim sebe. takšna je.

v koščeni kletki lobanje
za temo zenic stoji moja hiša.
v njej živim in se staram.

O avtorju. Ajda Bračič, rojena zgodaj zjutraj na veliki šmaren. Po idiličnem otroštvu, preživetem med branjem stoletnih bukel in opazovanjem paglavcev v lužah, jo je novo tisočletje pahnilo v realnost ljubljanskega popoldneva, kjer je spoznala vrednost hkratnega konzumiranja piva in cigaret. Literatura ostaja ena izmed pomožnih karier, v katere se bo bolj zagreto spustila, ko (in ne, če) vse … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.