rakovnik 58

pod vratnimi štoki se skrivam, pod dozami v zidu
previdno poškripam čez poden, potrkam na dver,
ne dvigam prahu s polic. postelje so postlane.

v vsem, kar sem, je ta ena hiša
in jaz sem v njej.
skoz usta sipam njene cigle, ližem mah v špranjah njenih vlažnih gub.
s koraki vsak dan očrtujem cokel, da ne pozabim,
na ramah nosim streho. vedno gledam skozi njena okna,
kamor še vedno ne dosežem. njene stene so mehke stene mene,
in do njenih vogalov je najdalj, kamor lahko grem.

pod vratnimi štoki se skrivam, pod dozami v zidu
previdno poškripam čez poden, potrkam na dver,
znam jo na pamet in ona mene pozna.
kličeva se po imenu.

naseljujem jo sama s sabo, podeseterjena.
v vsakem kotu sem, sedim za mizo, kurim razbeljeno peč,
praskljam po trskah podstrešja. kamorkoli pogledam,
vidim sebe. takšna je.

v koščeni kletki lobanje
za temo zenic stoji moja hiša.
v njej živim in se staram.