rakovnik 58

Ajda Bračič

pod vratnimi štoki se skrivam, pod dozami v zidu
previdno poškripam čez poden, potrkam na dver,
ne dvigam prahu s polic. postelje so postlane.

v vsem, kar sem, je ta ena hiša
in jaz sem v njej.
skoz usta sipam njene cigle, ližem mah v špranjah njenih vlažnih gub.
s koraki vsak dan očrtujem cokel, da ne pozabim,
na ramah nosim streho. vedno gledam skozi njena okna,
kamor še vedno ne dosežem. njene stene so mehke stene mene,
in do njenih vogalov je najdalj, kamor lahko grem.

pod vratnimi štoki se skrivam, pod dozami v zidu
previdno poškripam čez poden, potrkam na dver,
znam jo na pamet in ona mene pozna.
kličeva se po imenu.

naseljujem jo sama s sabo, podeseterjena.
v vsakem kotu sem, sedim za mizo, kurim razbeljeno peč,
praskljam po trskah podstrešja. kamorkoli pogledam,
vidim sebe. takšna je.

v koščeni kletki lobanje
za temo zenic stoji moja hiša.
v njej živim in se staram.

O avtorju. Ajda Bračič, rojena zgodaj zjutraj na veliki šmaren. Po idiličnem otroštvu, preživetem med branjem stoletnih bukel in opazovanjem paglavcev v lužah, jo je novo tisočletje pahnilo v realnost ljubljanskega popoldneva, kjer je spoznala vrednost hkratnega konzumiranja piva in cigaret. Literatura ostaja ena izmed pomožnih karier, v katere se bo bolj zagreto spustila, ko (in ne, če) vse … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • v kontekstu

    Aleš Jelenko

    bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

  • duhovna gverila

    Octavian Perpelea

    dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna