30. marca 2018

prah

Veronika Šoster

te zvezde so mrtve za vesolje
a niso mrtve za moje oko
eksplodirati se da tudi čisto potiho
kot miške ki meljejo zrnje in ne opazijo
bližajoče se sence
utopljenci se najlepše svetlikajo ponoči
ko se iz njih osvobaja domotožje
miške hrustajo vsevprek in ne opazijo
da so njihove šapice lepljive od odvečnih črk
nekoga ki ni mrtev za vesolje
a je mrtev za moje oko

O avtorju. Veronika Šoster (1992) je literarna in filmska kritičarka, urednica, komparativistka, pesnica. Leta 2020 je prejela Stritarjevo nagrado za literarne kritike ter postala Ime tedna na Valu 202. Kritike piše za vse pomembnejše strokovne in splošne medije. Sodelovala je v raznih žirijah (mdr. Pesniški turnir, Mala Veronika, Zlatirepec). Je urednica rubrike … →

Avtorjevi novejši prispevki

gimme shelter

Poezija
Skozi temino noči

Dokler se lak suši
Vse te ptice

Kritika, komentar

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.

Sorodni prispevki

Moje pesmi nimajo naslovov

Urška Bračko

(Poezija, 1 min)

veste, to je bila včasih Ajdovščina / ker je bilo tam polje z ajdo
Koprnenje in preteklost

Luka Višnikar

(Poezija, 1 min)

Kar se prikriva v / tuzemskem izgnanstvu, / se ne da videti s prostim očesom, / niti s sklonjeno držo.
gimme shelter

Veronika Šoster

(Poezija, < 1 min)

nobenega objema / nobenega zavetja