Povsod so Domžale

Gala Uzrjutova

mogoče bi bilo reči da te stvari ne obstajajo vse bi se lahko zanikalo
vseeno govorimo o neoprijemljivem česar se ne da preveriti
ne moremo se vrniti v prejšnje stanje v normal circle
zato je naša rešitev odkrivati toplo vodo
in živeti tako kot prej nismo
toda tako kot voda nekoč ne bo več takšna se tudi mi ne bomo vrnili k temu kar je bilo.
mi nismo protestni narod pravi slovenski filozof
tega ni v našem značaju.
pogosti helikopterji nad Tivolijem opominjajo o nebu
ravnina spominja na konzervativce, gore na levičarje
toda krika se v gorski deželi ne sliši
pojdi na ravnico – reci
pojdi v gore – reci
glas zveni drugače čeprav so besede iste
te stvari ne obstajajo toda to lahko zanikamo

 

biti moraš pogumen da bi živel v takšni tišini
ki povečuje vse tvoje zvoke množi vse tvoje glasove
še niti zakorakaš ne
pa te že spoznajo po topotu starih škornjev
še otrok se ni rodil
pa že vsi govorijo kako je glasen po očetu se je vrgel
še petelin ni zapel
ti pa si se že prebudil
stojiš na hribu in slišiš
nekakšno ropotuljico
žvenketa trese zrak
je še kdo ki to sliši?
ali ima vsak zvok svoj naslov?
mi je bil morda dostavljen po pomoti?
kdor koli?
naposled pri vznožju hriba opaziš deklico
ki za seboj vleče skiro – ropotajočega konja
skoči nanj in ropotuljica se spremeni v galop
jabolka se kotalijo s hriba in zavijajo desno, ti zavijaš levo
če rečeš vsaj besedo te bodo opazili
ker tvoj glas ni tako hripav kot Tomažev
ni tako raskav kot Markotov
ne tako hreščeč kot Alešev
prej tu še ne slišan
ga boš sam prepoznal?
– dober dan
– добрый день

 

ko se v Štanjelu začenja poldan in ljudje izginjajo
se sliši le šuštenje kuščarjev
ki prečkajo cesto
rožljajo s posodo v restavraciji
se plazijo po stenah
nabirajo grozdje
dobrodošli v Štanjelu, ponavljajo tistim,
ki so se povzpeli na hrib, in nastavljajo repe
odtrgajte in si na glas nekaj zaželite
jutri bodo repi zrasli znova
se kuščarji spuščajo s hriba?
bo vsaj kakšen prilezel dol
k sprevodnici?
bila sem edina ki je tu stopila s praznega vlaka
ona je bila edina ki me je tu pričakala
ampak kuščarji lezejo vse više in više
odtrgam rep
in se spustim k tirom
do vlaka za Ljubljano sta še dve uri
nekdo na trobenti vadi italijansko melodijo
divja trta šušti po tlakovcih
rep čaka v moji roki
sprevodnica kadi, si nadene rdečo kapo, pričaka vlak
kadi in odgovarja na telefon
kadi, si nadene rdečo kapo, pričaka vlak.
bi ti svojemu kuščarju
če bi ga imel
vsak dan odtrgal rep in opazoval,
kako raste,
kot rastejo tvoje želje?
sprevodnici izročim rep in sedem v vagon.
vlak bobni v taktu z ruskim repom ki odmeva iz zvočnika najstnikov
zato ne slišim, kaj si je zaželela

 
Tini,
ki mi je rekla:
»Ne morem verjeti, da si šla v Domžale«

kako najti izhod iz lastne hiše
da bi šel vsaj po pošto?
poštar je že pustil svoje rumeno kolo pod nadstreškom
vpije
pošta! pošta!
kako najti izhod iz lastne hiše
kako iti za zvokom njegovega glasu
pošta! pošta!
desno levo ali naravnost
pošta! pošta!
od kod prihaja glasnejši zvok?
pošta! pošta!
v katero koli smer greš – povsod je nekogaršnja hiša
povsod so Domžale
pošta! pošta!
ko prideš sem
takoj naletiš na tuje hiše
ko tu živiš, moraš svoj dom še najti
si mi danes prinesel pismo, Dragan?

 

vsak Slovenec ima dva centimetra morske obale
le dva centimetra, si predstavljate?
pojasnjuje dekle v centru Ljubljane
v mikrofon navaja izračune
naše prebivalstvo znaša dva milijona,
dolžina morske obale pa 46 kilometrov
dva centimetra morske obale na prebivalca
če bi imela megafon
bi lahko sprožila demonstracije
za kilometer morske obale na prebivalca
toda namesto tega nadaljuje z vodenjem ogleda

 

veliko ne bo nikoli večje od zelo velikega
ona se nahaja v starem rdečem volvu
ki se nahaja v Škofji Loki
ki se nahaja v Sloveniji
tako živimo
tako smo narejeni
tako je vse narejeno po principu babuške
tako se to razstavlja
tako se jemlje ven
škofja loka škofja loka vpijejo otroci
kot bi ponavljali staro izštevanko
ponavljali bitje zvonov
ti loviš
jaz pa ostajam tu
majhno ne bo nikoli manjše od najmanjšega

 

da bi razumel slovenca se ni treba naučiti jezika naučiti se moraš planinarjenja
mi razlaga domačin na avtobusu
jaz se vzpenjam znova in znova
jaz se vzpenjam znova in znova
jaz se vzpenjam znova in znova
domačini mahajo s pohodniškimi palicami kakor z orožjem
niti en vrh jim ne bo kljuboval
tukaj je prepreka za vsakogar
preprosto si jo izbereš zase in jo premaguješ
nato lahko izbereš še težjo prepreko, premagaš tudi to
ne da bi sploh izdavil zmagoslaven krik ampak le spiješ piksno radlerja na vrhu
in se molče spustiš ne da bi komu govoril o osvojitvi nove zemlje
tihi vitezi s hrti na povodcu
ko se povzpenjam na naslednji hrib čutim da postajam manjša
slovenija pa vse večja in večja
zdi se kot da se nikoli ne bo končala
preverjam – ne čevlji me žulijo kot prej torej se nisem pomanjšala
toda hlače lezejo dol biti moram previdna
ne hiti – gore ne bodo šle nikamor
to kar je na vrhu se vedno zdi bližje kot je

Prevod: Katarina Gomboc

O avtorju. Gala Uzrjutova (1983), ruska pesnica, pisateljica in dramatičarka, je bila septembra 2018 prva gostja enomesečne pisateljske rezidence, ki jo v Švicariji organizira Ljubljana, Unescovo mesto literature. Izdala je eno pesniško zbirko, poezijo, prozo in dramatiko pa redno objavlja v literarnih revijah, tudi v prevodih in antologijah. Bila je večkratna finalistka pesniških natečajev, prejemnica nagrade natečaja evropske … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prešitje

    Špela Setničar

    dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

  • otročaj

    Eva Ule

    kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj

  • Dvigovalec uteži

    Jana Putrle Srdić

    Dvakrat na dan ista rutina štirje seti osem ponovitev do odpovedi