Pesem o kombinezonih slovenske skakalne reprezentance, ki so včasih tudi zeleni, v ponedeljek, 7. 11. 2016, ob 1. uri in 19 minut

Peter Rezman

Dež na radarski sliki
pojenja. Tudi dejansko stanje v
naravi sledi rdečim, rumenim, zelenim
in modro razmazanim flekom po mehkem
skrinu leptopa. Pod fleki je črta, kot bi obrisal
kuro. Ne obrisal kuro pod kljunom, pač pa obrisal
silhueto kure, kot zlobni nedomoljubci označujejo naš
ljubi dom je Slovenija. Kura. Kura jo gleda, rečem, zaprem
leptop in odprem dežnik. Velunja je zopet narasla, drvarji so
slabo počistili drva za sabo in prav lahko, da jih bo naplavilo malo
pod bivšim jezom Siničeve žage, Drejeve žage in kar je še imela žaga
imen. Nekoč. Ko je še bila žaga. Dežnik je zelen. Kot fleki na skrinu. To
se ujema. Barva marele, dežja na radarski sliki in osnovna barva slovenske
reprezentance. Kdor ne skače, ne dobi plače. Kdor ne skače, ni zelena Slovenija žaba.
Ne žaba. Kura.
Niti ne kura.
Štorklja.

O avtorju. Nekoč, davnega leta 1981, sem pomalical četrtinko črne štruce, srednje veliko glavo čebule in deset dek prekajenih svinjskih rebrc. Potem sem zaspal. Ko sem se zbudil, sem se zelo ustrašil. Vse naokoli je bilo kot v rudniku Brbotalniku. Črno črna tema. Takrat sem se spomnil, da sem v službi. Strah me je minil, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pismo komunistu

    Muanis Sinanović

    cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

  • Preobrazbe v snegu

    Tom Veber

    Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

  • Nenadoma zadišiš po dihanju

    Miha Maurič

    dihanje je nepovratno izgubljanje