Parenzana

Liu Zakrajšek

Ostra trava prepogiba hojo,
kamorkoli stopiš.

Sama sva na Parenzani,
v vseh smereh pripeka,
polja se odpirajo pred nama,
kot bi nama kdo
pristrigel veke,
naju rešil
nepotrebnega.

Posluh za nežne zloge,
pozabljene vzdihe zapuščenih hiš,
naju drži vštric,
čeprav močneje stiskaš mojo dlan,
ko vse to puščava za sabo.

In če bova kdaj živela skupaj, bova tukaj,

samo lepoto doživet
in vedet, da je omejena,
in da se premica v obeh smereh
neskončno nadaljuje,
če jo zapreva
z nežnostjo in govorom,
bo poskrbela sama zase,

se nič ne bo ustavil svet,
čeprav sva ga ustvarila iz niča,
z dlanmi, ki se spominjajo,
kako sva se rojevala po poti.

Lahko, lahko bi se ustavila,
vse spustila,
si zgradila iz apnenca hišo
in zaživela skupaj
onkraj vseh razlogov,
ta trenutek.

Sama sva na Parenzani.
Od daleč vidiva življenja,
ki se jih ne da potegnit bližje.

O avtorju. Študentka primerjalne književnosti in filozofije na ljubljanski Filozofski Fakulteti. Poezija jo spremlja že zelo dolgo časa in želela bi si, da tako tudi ostane. Sicer pa se že od malih nog naprej ukvarja s plesom, ki je njena druga velika ljubezen. Posebej rada bere na avtobusih in v parkih. Najbolje razmišlja, kadar se sprehaja, zato večina njenih pesmi nastane na kakšni … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • It’s not as easy

    Aja Zamolo

    vsi ti odnosi
    že od nekdaj niso dovolj
    ker so preveliki za naša usta

  • Replike

    Neva Lučka Zver

    Šel si do konca in zdaj misliš, da je konec.

  • Oksimoron

    Tomislav Vrečar

    Žerjavica / po kateri / hodiš

Izdelava: Pika vejica