Parenzana

Liu Zakrajšek

Ostra trava prepogiba hojo,
kamorkoli stopiš.

Sama sva na Parenzani,
v vseh smereh pripeka,
polja se odpirajo pred nama,
kot bi nama kdo
pristrigel veke,
naju rešil
nepotrebnega.

Posluh za nežne zloge,
pozabljene vzdihe zapuščenih hiš,
naju drži vštric,
čeprav močneje stiskaš mojo dlan,
ko vse to puščava za sabo.

In če bova kdaj živela skupaj, bova tukaj,

samo lepoto doživet
in vedet, da je omejena,
in da se premica v obeh smereh
neskončno nadaljuje,
če jo zapreva
z nežnostjo in govorom,
bo poskrbela sama zase,

se nič ne bo ustavil svet,
čeprav sva ga ustvarila iz niča,
z dlanmi, ki se spominjajo,
kako sva se rojevala po poti.

Lahko, lahko bi se ustavila,
vse spustila,
si zgradila iz apnenca hišo
in zaživela skupaj
onkraj vseh razlogov,
ta trenutek.

Sama sva na Parenzani.
Od daleč vidiva življenja,
ki se jih ne da potegnit bližje.

O avtorju. Študentka primerjalne književnosti in filozofije na ljubljanski Filozofski Fakulteti. Poezija jo spremlja že zelo dolgo časa in želela bi si, da tako tudi ostane. Sicer pa se že od malih nog naprej ukvarja s plesom, ki je njena druga velika ljubezen. Posebej rada bere na avtobusih in v parkih. Najbolje razmišlja, kadar se sprehaja, zato večina njenih pesmi nastane na kakšni … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zoper metaforo

    Nikolai Duffy

    nagon telesu pod vodo najprej veleva zadržati dih, dokler nivo kisika ne pade tako nizko, da telo začuti skorajšnjo smrt in, samo sebi navkljub, zajame dih

  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • v kontekstu

    Aleš Jelenko

    bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom