Oni, ki so postali veliki

Milan Novak

Da so veliki, to je res. A nič večji od mnogih drugih, ki so ostali majhni.

Nekdo je imel srečo, nekdo ne.

Nekdo se je znal preriniti, nekdo ne.

Nekdo je vztrajal, nekdo ne.

Nekdo se ni spraševal po smislu in je kar rinil naprej, nekdo ne.

Od sto smrekovih semen le eno požene. To je sreča.

Ostala so hrana zobu časa. To je običajnost.

Običajnost včasih preseneti. Zalije jo voda poplave in neko slepo seme vzklije v življenje. To je sreča s premislekom.

Rastlina, ki že načrtuje, kod jo bo usekala med staro vejevje po sonce, lahko spodsekana pade in postane obešalnik za steklene kroglice. To je sreča z omejenim rokom trajanja.

Kot jogurt, ki je neke vrste skisano mleko, a ko je preveč kislo, ni več uporabno. Sreča s kislim koncem, recimo.

Takšna je sreča tistih semen, ki jih najdejo ptice. Čeprav končati v ptičjem črevesju ni ravno sreča.

Predstavljam si, da je podobno, kot bi padel v gejzir žveplenih par.

Oni, ki so postali veliki, so bili pozorni. Oprezali so za priložnostmi in bili čuječi.

Vsako seme dobi priložnost, a nespretnost je usodna. Če ne znaš frčati, ujeti vetra, spretno zdrsniti z lista praproti in se pokončno zagozditi med trohneče listje, bodi raje kamen na obrežnem produ, ki mu ni treba nič, ki ve, da bo nekoč pesek in ga prav nič ne skrbi, kdaj bo to.

Oni, ki so postali veliki, so bili marljivi in trmasti. Gnali so korenine tudi v največji suši, ko so ostali tarnali. Oni pa so vedeli, da popolnega trenutka ni, da vedno nekaj manjka in je treba stisniti zobe in riniti korenine naprej.

Oni, ki so postali veliki. Morali so imeti tudi malo sreče.

O avtorju. Milan Novak (Maribor, 1965) v svoje življenje vpleta razposajenost plesnih improvizacij, neoprijemljivost poezije in sanjavost risb. Večni »zaljubljenec v pisane besede« sodeluje na mnogih mednarodnih festivalih, prireja literarne dogodke z elementi poezije, plesa/giba, glasbe in videa. Je soorganizator pesniških srečanj v Varaždinu/Hrvaška, IMPULS – poezija u kafiću. Piše prozo in pesmi. Tu in tam jih zbere v kakšno zbirko.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V hosti za hišo zdaj tečem z masko

    Veronika Razpotnik

    bom prišla v nebesa
    če vržem ogenj na policijski avto
    bodo kakor Mojzes pred njim klečali
    anarhisti
    in mi polagali svoje črne maske pred noge

  • Meditacije

    Lenart Sušnik

    zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji

  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

Izdelava: Pika vejica