Matere

Matej Krajnc

I

odprejo se vrata in skoznje stopi
rojstni list. pokriža se. ni mu jasno,
kako da ga niso izdali že prej, vsaj
formalno. spet se pokriža, a tokrat
narobe in to ne velja. planine se
stresejo, tema napolni zemljo. hrti
zalajajo in nihče ni več spočet. če
bi prej vedeli, bi zazidali vrata, a
zdaj so odprta in skoznje bi morali
počasi stopicljati točno določeni
koraki. vpisati ime in priimek,
obrazec odnesti v vložišče. potem
bi se lahko spet kdo rodil.

 

II

odprejo se vrata in skoznje stopi
prva matera. kakšna je? potrebujete
popoln opis? začnimo per homeri
in se potem pomaknimo do čevljev.
ni nujno, da jih nosi, v povestih je
zapisano, kako in kaj. eni čevlji za
praznik, drugi ob smrti, da ni sramu
pred čuječimi. vse druge matere
pridejo za njo, počasneje kot murnovi
vlahi, a o njih ne bo nihče napisal
pesmi, tudi ponošeni plašči so že
prodani. baje to ne moti velikega duha,
pravijo. motijo se.

 

III

ni nujno, da si zavežete ruto, mati,
veter ne bo pihal, ker se zadnje
čase boji te odgovornosti. lepo
ostanite v izbi, dajte ruto na klavir
in raje kaj zaigrajte. radi bi slišali
boogie-woogie, kot ga je nekoč igral
pinetop perkins. če ga ne poznate,
se bomo počutili zapuščene, zavržene,
nič več ne bomo vaši otroci. od hiše
bomo šli, klavir pa razbili, da bo za
kurjavo na dolgi poti. pravite, da je
perkins že ancienten? koga pa
predlagate? randyja newmana? nicka
cavea? koga iz šišenske delte? lepo
prosim … že zelo dolgo nimamo apetita,
mati, cule bomo povezali … resnično,
povemo vam …

 

IV

odprejo se vrata in skoznje stopi
obris kozarca, v katerem je še nekaj
usedline, a kdo bi vedel, kakšne.
ljubezen nam narekuje, da pokličemo
forenzike in oni nas pripeljejo do
kraljevih soban, v njih so dojilje in
guvernante, v resnici preoblečene
kraljeve hčere, ki hočejo še kaj
drugega kot samo brahmsovo
uspavanko vsak večer znova. a
mati ne znajo zapeti ničesar drugega.
au clair de la lune? ne znajo
izvirnega besedila. dean martin
nima časa, ne more priti in kar
sledi, je huda materinska preizkušnja.
vrata so še vedno odprta. kozarec
bo odpihnilo.

 

V

v starih notnih zapisih so baje
vraževernosti doma. pesmi, ki
so jih pele naše matere, so vse
uklete. zato tudi ne preživimo
več kot kvečjemu sto let, pa še
to pogojno. nekaj je izjem;
nekaterim stoletnikom bržčas
niso peli ukletih pesmi, a potem
se je treba vprašati, kako je s
pesmijo vobče in kdo je generacijsko
privilegiran. treba je pregledati
vse stare obrazce. treba je hitro
delovati …

 

VI

videti je, kot da na materinski dan
podarjajo kolesa. ne gre za tekmovanje,
tudi za žrebanje ne gre, gre zgolj za
to, da se nekaj zgodi. če se ne zgodi,
za to spet ne moremo kriviti po
kolesu hlepečega posameznika, lahko
pa gremo v grapo ubrat solzice in
razsajat po grobovih, češ, nekoč je
treba storiti tudi to. pokopališča
so prazna, v literaturi nam gre to
na jetra ali pa pravimo, da gre za
srhljivko, v resničnem svetu pa nam
kar ugaja; nobenih presenečenj
ne bo …

 

VII

čestitke in pozdravi so se iztekli
in mamica prihaja iz hiše vsa blažena
in precej preveč napudrana; danes
si to sme privoščiti. za njo prideta
vinko šimek in nace junkar, oto
pestner pa ostane v hiši, ker je pel
več kot eno pesem in so ga dali potem
na koruzo klečat, namesto da bi ga
nagradili. mamica sede na obligatorno
klop pred hišo, izvleče zbrana dela
jacobusa gallusa in se preseli v drugo
dimenzijo. nad hišo plavajo oblački.
nedelja je.

 

VIII

mati gledajo v daljo, jočejo. sin
je šel umret za cesarja, a po
pomoti je odnesel njen mobitel,
svojega pa pustil doma. to ni
po božjem načrtu, tudi po
cesarjevem ne, vse bo narobe,
tudi položnice bodo zamujale.
se bo sin vrnil? kdo ve. malo
verjetno. bodo mati šli za njim,
saj še ni dolgo, kar je odšel?
bodo stekli po hribu? kakšen
bo njihov izgovor? bodo
tokrat podrli rekord iz prejšnjega
leta, ko se je sin le vrnil, a s
pravim mobitelom v roki? in
zvonovi potrkavajo, zima bo
neznansko peščena, nebeške
sile se bodo majale …

 

IX

ko anja rupel zapoje »moja mama«, je
treba vstati in tleskniti s prsti. večina
davkoplačevalcev tega ne naredi ob
pravem času in potem negodujejo in si
želijo manj mačehovske države. želijo,
da jim država omogoči neomejeno
kupovanje gramofonskih plošč, ki bi
jih nato poklanjali staršem za jubileje
ali druge posebne dneve. da bi šli v
svet, to jih ne zanima, ostati žele v
okrilju. potem anja rupel spet zapoje
in tlesk se oglasi, a je neusklajen. kar
je ravno toliko kot nič. treba je vedeti,
kdaj in kako. treba je upoštevati tudi
družinsko deblo, s smolo ali brez nje.
tlesk. vstati. tlesk. se usesti. tlesk. in
ko prsti zmrznejo, usposobiti gramofon.
ne gre za naključje, ta pesem je
državotvorna.

 

X

odprejo se vrata in skoznje pridejo
nosilci voščenih prtov. mati jih gleda,
a kar prime, vse je treba na novo
povoskati, več škode kot koristi je
od vsega tega. izbira si material za
izdelavo posmrtne maske, čeravno je
še sorazmeroma čila; to ji ne pomeni
kaj dosti, mora biti pripravljena. če
kdo prižge televizijo, se zvedavo obrne
in mu puhne zastrupljeno puščico v
vrat. pošta je oddana, kosilce je
prebavljeno. mati zavzdihne. tolaži
jo dejstvo, da se je odrešenik rodil
v slabših okoliščinah, pa tudi umrl v
slabših. vmes se ni pritoževal, če gre
verjeti spisom. bodimo torej blaženi.
naredimo prepih!

O avtorju. Matej Krajnc (1975), komparativist, pisec, kantavtor. Poleg svojih avtorskih zadev piše tudi literarne in glasbene recenzije, prevaja čudne in manj čudne pesnike in brenkače, ukvarja se z verzološkimi zadevami, zgodovino popularne glasbe, zgodovino satire, skuša pa nekako spravljati v red tudi lastno zgodovino, kar mu uspeva bolj ali manj dobro, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Hiša za punčke

    Maja Kranjc

    Notri si postavila medvedka / in z narejenim obrazom, / z ukradenim glasom zagodrnjala.

  • Par fuzbalerskih

    Amadej Kraljevič

    michel platini ne bo nikoli niti okusil korupcije / kakršno sem zmožen proizvesti na my managerju

  • Plimovanje

    Mária Ferenčuhová

    Preprosto so zapustili gozd. / Vsa čreda se je počasi / podala proti mestu.

Izdelava: Pika vejica