Kličejo me po imenu

Matjaž Lovrečič

Moje peščene roke grabijo po duplinah iščoč sledove padlih plezalcev
ki so zgrmeli v globino
globoko marino
oprijemam se klinov polnih krvavega trnja in suhe sperme
ki se cedi preko bele stene
morske pene
pod kožo se mi zarejajo alge hrapave zelene lise
ki jih nabirajo šamani
valovi tristrani
nikdar se ne zaključi ropot vrtenje ključa topotanje petk neuslišano grgranje kamele buljenje v želodcu in vranici kajmanske solze in želvji zadah skisanih jeter spanec se spreminja v žgance posute s pepelom ki jih seseklja vetrna odeja in bdim v valovih nevidnih prozornih kličejo me po imenu ki ga še nisem slišal čuječ sem in oni kričijo v mojega polža da se plazim med pršči sline iz žrela zveri ki po milijonih let vnovič zamahujejo s krili in svoje ostre kljune mi polagajo v naročje
morske pošasti
ta nori let je izpremenil gostoto iz voska topim se
vodni pečat
zamahujem se dvigam in padam vštric z belim kitom
v zraku s salom občujem goltam mehko sluz
in požiram požiram požiram cirkuške meče in ribe
kljunači me zbadajo v trup
najlepši je klic vidim kopno
mornar je brez perja na jambor pribit
nekoč na obzorju nebo brez utrinkov
prozorna valuta brez vrednosti padca
držal jo bom vohal spojil brez misliti
ljubim te hrepenim po tebi
ti
ki ne kličeš po imenu
ne mahaš s krili
ampak s plavutmi
letenja učiš

O avtorju. Matjaž Lovrečič, rojen 1997 v Šempetru pri Gorici. Študent primerjalne književnosti in literarne teorije. Doslej objavljal na spletnem portalu Airbeletrina, pred kratkim pa na Radiu Študent posnel svojo prvo kratko radijsko igro, ki pa še dobiva končno obliko in še ni šla v eter. Pogosto cinik, vedno človek.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki