Černobilska rosa, metulji iz Fukušime

Kaj je nekaj milisievertov
proti prvim sončnim dnevom poletja?

Vode cunamija so odkopale semena redkih rastlin,
mislili so, da so že izumrle.

Vsi nosimo v kosteh Nagasaki,
Hirošimo, Marshallove otoke, Mururoo, druge atole.

Naše neprespane noči svetijo v odlagališčih za posebne odpadke.

Sveža majska trava, radioaktivna,
vse, česar ne vemo, česar nam ne povedo –

prihodnost mutiranih celic,
hodniki bolnišnic, hitro ali počasno umiranje, staranje,

tudi brez bolezni,
prihodnost in preteklost zastavljeni

za cilje, ki se nam nočejo razkriti;
upamo samo, da so bili izbrani dobro.

Razpadajoči elementi spominov
nam vračajo otroštvo, spremenjeno,

toliko napačnih prepisov, tudi dvojne vijačnice
slik in besed se počasi osipajo, ni encimov, ki bi popravljali napake.

Ni bil večer po Černobilu, ko sem zavita v odejo,
vročična, na črno-belem televizorju gledala film Starec in morje,

ne spomnim se monologa, samo sivine morja,
vztrajanja, tistega občutka,

da ni mogoče izstopiti, odpotovati
pogumno, kamor človeška noga še ni stopila.

Da smo se zataknili tukaj.
Črnina rentgenskih slik nas spominja na prostranstva onstran,

sevanje se sešteva
proti neskončnosti, ki si je ne znamo predstavljati.

Še se oziramo navzgor,
od tam prihajajo dež, metulji, vidna in nevidna valovanja –

igramo se na travi, pokriti z roso,
nekje drugje, dvajset let pozneje, vzletajo metulji.

Razbremenilni šivi avionskih sledi
varujejo nebo pred težo vesolja.

Kite marjetic se razpletajo
na vratu poletja

vsakič znova.