brenčanje

Maja B. Kranjc

moje roke so bile še tipalke
ko sem želela nekaj napisati
o čebeli, ki sem jo, negibno
našla v pokošeni travi
v zraku je nekaj odmevalo
v meni je nekaj utihnilo
nisem je mogla prijeti
ne čebele z drobnimi prsti
ne pesmi z otroškimi usti
s stola odraslih besed
sem nemo bingljala

prepognjen prihajaš domov
počasi slediš svojim nogam
zdi se, da si ogrnjen
v podložen plašč vek
govoriš o čebeli
pohodili so jo, nalašč
tako lepa je bila, jokaš
nikoli več ne bo lepa
pokrivaš ušesa

v tvojem glasu
je brenčanje
rada bi ti rekla:
vidim jo
vidim vaju oba
naučil se boš
utišati ta zvok

O avtorju. Maja B. Kranjc je svojo ustvarjalno pot najprej začrtala z glasbo. Pri dvanajstih letih je z igranjem na flavto osvojila prvo nagrado na zadnjem jugoslovanskem tekmovanju v Črni Gori. Kasneje je obiskovala Šubičevo Gimnazijo in vzporedno Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Trenutno je diplomirana dramaturginja in diplomirana psihologinja, zaposlena kot specializantka klinične psihologije na Pediatrični kliniki v Ljubljani. V času … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Takrat devica ni prosila za nas

    Breda Slavinec

    ko ponoči ne morem spati / mi hudobci načenjajo glavo

  • Kličejo me po imenu

    Matjaž Lovrečič

    pod kožo se mi zarejajo alge hrapave zelene lise
    ki jih nabirajo šamani
    valovi tristrani

  • 3¦×Fń–Qé3 = Mià†

    Igor Štromajer

    Ŕ ¤Ě ÎédR DÇP%OŠÄ ¬¦¹^°•Ă>ŰĽ€, Hh vÜŞr og“mS~ÍÖθŐZ», $K”i P ”™É 9Îos„XôÂÁ ¬ó ¬Ó, ń– dúuł°n N¬- in ąfVsś3 ^33× ²°