brenčanje

Maja Kranjc

moje roke so bile še tipalke
ko sem želela nekaj napisati
o čebeli, ki sem jo, negibno
našla v pokošeni travi
v zraku je nekaj odmevalo
v meni je nekaj utihnilo
nisem je mogla prijeti
ne čebele z drobnimi prsti
ne pesmi z otroškimi usti
s stola odraslih besed
sem nemo bingljala

prepognjen prihajaš domov
počasi slediš svojim nogam
zdi se, da si ogrnjen
v podložen plašč vek
govoriš o čebeli
pohodili so jo, nalašč
tako lepa je bila, jokaš
nikoli več ne bo lepa
pokrivaš ušesa

v tvojem glasu
je brenčanje
rada bi ti rekla:
vidim jo
vidim vaju oba
naučil se boš
utišati ta zvok

O avtorju. Maja Kranjc je svojo ustvarjalno pot najprej začrtala z glasbo. Pri dvanajstih letih je z igranjem na flavto osvojila prvo nagrado na zadnjem jugoslovanskem tekmovanju v Črni Gori. Kasneje je obiskovala Šubičevo Gimnazijo in vzporedno Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Trenutno je diplomirana dramaturginja in diplomirana psihologinja, zaposlena kot specializantka klinične psihologije na Pediatrični kliniki v Ljubljani. V času študija … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

  • Et ducit mundum per luce

    Aleš Jelenko

    Izročil sem se sebi. / In jaz sem na pašniku. // Uokvirjen v zlitine / iz mesa in krvi / žvečim / esencialne snovi // in stradam // črke

  • Ples v maskah

    Tomislav Vrečar

    Beseda je virus, tudi če ne verjamete v virus, verjemite na besedo.

Izdelava: Pika vejica