brenčanje

Maja B. Kranjc

moje roke so bile še tipalke
ko sem želela nekaj napisati
o čebeli, ki sem jo, negibno
našla v pokošeni travi
v zraku je nekaj odmevalo
v meni je nekaj utihnilo
nisem je mogla prijeti
ne čebele z drobnimi prsti
ne pesmi z otroškimi usti
s stola odraslih besed
sem nemo bingljala

prepognjen prihajaš domov
počasi slediš svojim nogam
zdi se, da si ogrnjen
v podložen plašč vek
govoriš o čebeli
pohodili so jo, nalašč
tako lepa je bila, jokaš
nikoli več ne bo lepa
pokrivaš ušesa

v tvojem glasu
je brenčanje
rada bi ti rekla:
vidim jo
vidim vaju oba
naučil se boš
utišati ta zvok

O avtorju. Maja B. Kranjc je svojo ustvarjalno pot najprej začrtala z glasbo. Pri dvanajstih letih je z igranjem na flavto osvojila prvo nagrado na zadnjem jugoslovanskem tekmovanju v Črni Gori. Kasneje je obiskovala Šubičevo Gimnazijo in vzporedno Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Trenutno je diplomirana dramaturginja in diplomirana psihologinja, zaposlena kot specializantka klinične psihologije na Pediatrični kliniki v Ljubljani. V času … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • rakovnik 58

    Ajda Bračič

    v vsem, kar sem, je ta ena hiša in jaz sem v njej.

  • Jojo

    Maja B. Kranjc

    Pada in se spet dviga, potuje med bližino in razdaljo.

  • Vez

    Luka Benedičič

    Edini prostor, ki se je kdaj
    raztezal dlje od moje zenice,
    je tvoja navzočnost –
    migetajoča,
    vseopredeljiva.