brenčanje
Maja B. Kranjc
moje roke so bile še tipalke
ko sem želela nekaj napisati
o čebeli, ki sem jo, negibno
našla v pokošeni travi
v zraku je nekaj odmevalo
v meni je nekaj utihnilo
nisem je mogla prijeti
ne čebele z drobnimi prsti
ne pesmi z otroškimi usti
s stola odraslih besed
sem nemo bingljala
prepognjen prihajaš domov
počasi slediš svojim nogam
zdi se, da si ogrnjen
v podložen plašč vek
govoriš o čebeli
pohodili so jo, nalašč
tako lepa je bila, jokaš
nikoli več ne bo lepa
pokrivaš ušesa
v tvojem glasu
je brenčanje
rada bi ti rekla:
vidim jo
vidim vaju oba
naučil se boš
utišati ta zvok
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.