brenčanje

Maja Kranjc

moje roke so bile še tipalke
ko sem želela nekaj napisati
o čebeli, ki sem jo, negibno
našla v pokošeni travi
v zraku je nekaj odmevalo
v meni je nekaj utihnilo
nisem je mogla prijeti
ne čebele z drobnimi prsti
ne pesmi z otroškimi usti
s stola odraslih besed
sem nemo bingljala

prepognjen prihajaš domov
počasi slediš svojim nogam
zdi se, da si ogrnjen
v podložen plašč vek
govoriš o čebeli
pohodili so jo, nalašč
tako lepa je bila, jokaš
nikoli več ne bo lepa
pokrivaš ušesa

v tvojem glasu
je brenčanje
rada bi ti rekla:
vidim jo
vidim vaju oba
naučil se boš
utišati ta zvok

O avtorju. Maja Kranjc je svojo ustvarjalno pot najprej začrtala z glasbo. Pri dvanajstih letih je z igranjem na flavto osvojila prvo nagrado na zadnjem jugoslovanskem tekmovanju v Črni Gori. Kasneje je obiskovala Šubičevo Gimnazijo in vzporedno Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Trenutno je diplomirana dramaturginja in diplomirana psihologinja, zaposlena kot specializantka klinične psihologije na Pediatrični kliniki v Ljubljani. V času študija … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zategadelj

    Karlo Hmeljak

    Življenje je zmanjšana občutljivost … Živel sem zmanjšano občutljivost in od tega netopen v mukah umiral. Bi torej moral biti srečen, da si želim, da bi otopel?

  • Na plaži

    Tom Veber

    S kipečimi usti / sikaš / nekaj iščeš / v mojem razkoraku / lepiš se / kot prastaro lubje / na mrtvo drevo.

  • Vse bo, samo nas ne bo

    Rok Bavčar

    zapusti strašila papagajem / skoči na skale zlomljenih nog / zapoj besede razbitih / zapusti domače prikazni

Izdelava: Pika vejica