brenčanje

Maja Kranjc

moje roke so bile še tipalke
ko sem želela nekaj napisati
o čebeli, ki sem jo, negibno
našla v pokošeni travi
v zraku je nekaj odmevalo
v meni je nekaj utihnilo
nisem je mogla prijeti
ne čebele z drobnimi prsti
ne pesmi z otroškimi usti
s stola odraslih besed
sem nemo bingljala

prepognjen prihajaš domov
počasi slediš svojim nogam
zdi se, da si ogrnjen
v podložen plašč vek
govoriš o čebeli
pohodili so jo, nalašč
tako lepa je bila, jokaš
nikoli več ne bo lepa
pokrivaš ušesa

v tvojem glasu
je brenčanje
rada bi ti rekla:
vidim jo
vidim vaju oba
naučil se boš
utišati ta zvok

O avtorju. Maja Kranjc je svojo ustvarjalno pot najprej začrtala z glasbo. Pri dvanajstih letih je z igranjem na flavto osvojila prvo nagrado na zadnjem jugoslovanskem tekmovanju v Črni Gori. Kasneje je obiskovala Šubičevo Gimnazijo in vzporedno Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Trenutno je diplomirana dramaturginja in diplomirana psihologinja, zaposlena kot specializantka klinične psihologije na Pediatrični kliniki v Ljubljani. V času študija … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ligament

    Matej Krajnc

    Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

  • Moji prijatelji so črni ptiči

    Katerina Gogu

    Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

  • Pajki

    Lina Braša

    Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.

Izdelava: Pika vejica