Béton brut

космонавт

Ne znam živeti v dimenzijah
prostor-čas –
moje stanovanje
je poddimenzionirano.

Gravitacija nas vztrajno krči,
ukrivlja.
Ne veš, kako se ukloniti.
Kako se sklanjati v dvojini.

Sputnik se ne zna vrniti
domov –
koliko popotnikov
je še na nebu?

Bežno se srečamo,
preden odplujemo,

vsak po svoji orbiti.

artefakt

kdor zmaguje, ta propada
(s. kosovel)

kdo strelja
in kdo sprašuje?
morda se od umetne inteligence
naučimo empatije,
povezovati piksle
v smisel,
rasti divergentno,
pognati korenine

v naših glavah
vlada avtoritarni režim,
odmevi glasov iz višin stolpnic,
z antenami prebodenih oblakov

vse rane
še vedno
neoprane –
iz solz začeli
kuhati rakijo

ostaja nam
vonj betona
po nevihti

vse gradove
razgraditi
ali ostati isti

mikropolis

mesto kot organizem,
ki utripa,
kjer je vse enotno,
v gibanju,
a neizrečeno

postajaš gost
v lastnem mestu,
spoznaš udobje majhnosti
žepov svojega plašča

hotel Union
luči prižigajo –
ugašajo

tihožitje

pridejo –
odidejo