Azimut

Sledil sem svojemu nosu,
dokler ni zapadel sneg in sem ostal
brez vonja in orientcije. Sosed mi je šepetal
koordinate, vendar skozi prenosni telefon
nisem slišal drugega kot prestope. Glas
je razrezalo na čudne zloge. Ponavljal sem,
ne slišim te, ponovi, ne slišim te, ponovi.
A ni bilo odgovora, zato mi ni
preostalo drugega kot slediti intuiciji
in še naprej hoditi v neznano. Kajti le tam,
to sem vedel, se pojavijo nenavadna bitja –
lahko ljudje, lahko čudaki, lahko bogovi.
Izguba razuma ni nič nenavadnega,
saj se ujema z izgubo poti in s stradanjem.
Po nekaj dneh hoje sem začutil, kako
izgubljam težo. Jedel sem samo pomrzlo
travo in v ustil topil sneg. Ves čas pa me
ni zeblo, bilo mi je zelo toplo.
Potem sem srečal nekoga, ki sem ga poznal,
ampak nisem vedel, kdo je. Vprašal sem ga,
kdo si, poznam te, ampak ne vem, kdo si.
Rekel je: Jaz sem jehovec, ti pa se odloči.
Rekel sem mu: Lahko bi verjel v nekaj
višjega, ampak ne verjamem, da je to bitje.
Poznaš me, ker si se rodil na dan, ko sem
umrl. In ker verjameš v naključje, temu ne
pripisuješ velikega pomena. V resnici pa
se boš moral odločit, kdo je tu glavni, je rekel.
Pomislil sem na svet in njegova razmerja.
Kakšen kaos in koliko samodržcev.
Nihče ni glavni, čeprav si mnogi prizadevajo,
tudi Bog ne more veliko urediti.
Če bi lahko interveniral, bi že zdavnaj.
Ne morem verjeti, da bi vse to nemo gledal.
Kako lahko živiš v takšnem prepričanju,
je rekel. In izginil. Kar zmrazilo me je,
bil je del mene. Bil je del ogromne sile,
ki me je potiskala sem in tja, vodila,
ne da bi mi razkrila, zakaj me privlači.
Nenadoma sem zašel v množico ljudi,
ki pa so hodili mimo mene, kot da jih ni.
V njej sem prepoznal znane
obraze, ampak nisem imel pojma,
iz katerega filma. Ugotovil sem, da sem
prosojen in da lahko pronicam skozi
predmete in telesa. Začel
sem se kobacati, plaziti, začel sem
brcati po zraku. S tem
početjem nisem nikogar pritegnil.
Valjal sem se v snegu in sneg pod mano
se je trše upogibal, kot plastelin.
Edino tla so name delovala kot snov.
A bila so gladka, zato se nisem mogel
poškodovati. Ves čas sem izpuščal
čudne glasove: Aprgo, pomapgapjte,
pozapbil sem, kdo sem. Nap pomoč.
Do mene je končno pristopil nekdo,
ki sem ga takoj prepoznal, ampak
nisem vedel, kdo je. Prijel me je za
roko in nogo in postavil pokonci.
Jezik mi je spet naravnal nazaj v lego.
Ko sem stal pokonci, me je trikrat
klofnil in zraven kričal, vstani, vstani
in stoj. Potem me je brcnil v koleno
in začel pripovedovati o zajcih in
nonotu. To je pomenilo, da je ljudski
pesnik, ki ima za sabo veliko nesreče.
Bil sem mu hvaležen, da me je postavil
na noge, ampak nisem si dovolil, da bi me
zmedel. Imel je slabo pristrižene nohte
v japonkah, zato sem sklepal, da ga ne
zebe. Ne potrebujem volne, je rekel,
kot da bi me razumel. Imam topel
kožušček. Tresnil je z obrazom v sneg,
ki se je pod njim obnašal kot morje.
Vedno bolj je zamahoval in začel
se je jadrno oddaljevati. To me je
spomnilo, da imam punco, otroka,
prijatelje in najvišje bitje. Zaradi nje
sem spoznal, kaj je ljubiti. Zaradi
njih, kaj skrbeti. O čem molčati
kot hiša. Bil je že daleč stran,
ko sem na obzorju spet zagledal
svoj nos.
Bilo je uho, uhelj, zajec, luč, svetilnik, krhelj,
mandelj, raza, angel, razpotje, meč, krivulja,
pastor, petje, plankton, parka, piksel, kaša, stava,
sinus, sunek, šapa, risba, riba, parkelj, pes, puščava,
ladja, skala, sipa, čoln, sidro, sanke, popek, jedro,
skorja, vreča, vedro, čas, zaboj, postanek, groza,
gnoza, žir, pogrom, odlom, copati, pimpelj,
glosa, paž, prestopek, strip, pastir, prastroj …
Riba pod kotom, dvojina brce.
BESEDA JE KONJ.