LUD Literatura

Apoteoza zapovedanih I.

Matej Krajnc

Vstopiš s fotoaparatom. Freske
so videti pristne. Povejo ti, da
ne bi smel vstopiti s fotoaparatom,
a še preden te odstranijo s premise,
vržeš fotoaparat ob tla in odkriješ
boga. Začneš govoriti v jezikih in
s tem zmedeš dušebrižnike. Ne vejo,
da si poliglot in da izrekaš odlomke
iz španskih prevodov besedil pesmi
Joeja Cockerja. Nato začneš še sam
verjeti v možnost odrešenja brez
fotoaparata. Pomisliš: kako sem mogel
z gadgetom vstopiti v sveti prostor!?
Potem se spomniš, da so kak meter
za teboj sorodniki, ki pričakujejo, da
boš ovekovečil izlet. Čustveno
razdeljen med boga in družino
pograbiš prvo pesmarico, ki jo opaziš
na klopeh, in ker ne znaš melodije,
recitiraš besedilo. To je dovolj. Dovolijo
ti fotografirati.

Nikoli nisi pomislil, da v tolikšni temi
lahko nastanejo tako dobri posnetki.
Splačalo se je vplačati za štiri osebe,
spomini bodo trajali. Občutljiva duša
si, pa si med klikanjem fotografij
privoščiš izbor ljubezenskih balad iz
šestdesetih. Tvoja duša sicer ostaja bolj
ali manj kočljiva, a v pogubo greš
z The Righteous Brothers. Kar ne pomeni
kaj dosti.

Zvonov nisi nikoli maral. Ko jih je
Brecelj pred leti zavezal v nemi pušeljc,
si ploskal. Zdaj se ti milo stori, ko
ti vsakih petnajst minut nabija stolnica
v uho. Kako da Pete Townshend ni nikoli
napisal česa takega, pomisliš. Ugotoviš,
da si nehote zbrisal kakih sto fotografij.

Družina vstopi. Od tebe zahteva rezultate.
Nasmehneš se in poveš, da bi rad
bil sam. Kompilacija balad se še ni iztekla
in v smetnjaku mrzlično iščeš ostanke
fotk. Potem odnehaš in poveš, da je
fotografij ostalo samo še 4552 in da
jih boste zvečer pogledali na LCD-ju.
Obljuba dela dolg, tvoji USB-ključi pa so
v žalostnem stanju. Tuhtaš, če je temu
kriva tvoja čudna premaknjenost od
The Who k Bobbyju Vintonu. Ah, saj je
isto desetletje, zamahneš z roko. Še
vedno si čustveno razdeljen med
boga in družino.

 

O avtorju. Matej Krajnc (1975), komparativist, pisec, kantavtor. Poleg svojih avtorskih zadev piše tudi literarne in glasbene recenzije, prevaja čudne in manj čudne pesnike in brenkače, ukvarja se z verzološkimi zadevami, zgodovino popularne glasbe, zgodovino satire, skuša pa nekako spravljati v red tudi lastno zgodovino, kar mu uspeva bolj ali manj dobro, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Štiri pesmi

    Blaž Cotman

    duša umre skupaj s telesom (verjetno) /
    kdaj pa kdaj tudi že prej (zagotovo)

  • Sovražim marelice

    Sara Nuša Golob Grabner

    Pred leti smo imeli čisto majhno okno časa, / da bi bili drug za drugega vedno / koča sredi gozda.

  • ker nikoli ne pozabim reči uno

    Nika Šoštarič

    ena hecna želja / da nekdo poje / polovico mojega humusa

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.