Oni so bili pesniki že takrat

Predrag Milojević

imeli so stil in formo
izbrušene stavke
in pečeno obrt
izhajale so jim zbirke
ko sem s šleperja
v luki Beograd
spodaj za Donavo postajo
iztovarjal moko iz Belorusije
to in parafin v rinfuzu
jebemti
oni so bili pesniki
delali so tisto kar po navadi
pesniki delajo
skupaj so šli v kino
polemizirali o življenju
udinjali so se gospodinjam
v kuhinje in hlačke
a jaz sem praznil kamione
z neotesanimi fanti
ki z vratov snemajo glave
če oči slučajno pošlješ
med sodavico njihovim ljubicam
veste za njih
to so oni ki ti skočijo v hrbet
ki pričnejo jokati nekje
okrog dvajsete tone
ne obvladajo rok
bajo
tukaj ni potrebna moč
ne pomaga dviganje
težkih bremen
ampak gadje
klofutaj te džake
zlagaj palete
čeprav ne boš nikoli pesnik
tako ali tako nisi
niti za kurac
še eden pa še eden
dvajset komadov do tone
vsakih petdeset kil
bolje to kakor žlica
s tekočo lavo v livnici
šestdeset jih ima
potem pa pride še eden
pričenja novo štetje
ni konca
čeprav je deseta zvečer
a ti si pričel zjutraj ob šestih
delaj še
na carini čakajo kamioni
telefon zvoni stokrat na dan
in stokrat se oglasi tvoj šef
zvonilo ti je daj bog v kabini
da je zadnji danes
javlja se in kima z glavo
ko stoji mirno in govori
da da da …
da se sliši kako dobro jebejo
a drekač poleg tebe
se pritožuje da ima pruh
ne more več
ti pakiraš tudi njegov del
delovna solidarnost
lomi se hrbet
možgani dajejo ukaze
meso na rokah se ne premika
a ti vendar delaš
iztovarjaš in to
a on te jutri zatoži šefu
ker si tozadevno zamudil
deset minut
beloruska moka v luki Beograd
to je bila poezija

v soboto zvečer se opijaš
s sebi enakimi
pretvarjaš obstransko v površinskost
po petem pozabiš kdo si
zlažeš se neki grdunki
da delaš v špediciji
ona ti ne verjame
normalno
in ti greš dalje
v poceni kavarne
bliže progi
kjer pobliskavajo noži
in smrdijo poljska stranišča

ko pesniki polemizirajo
o politiki in ljubezni
v temu namenjenih klubih
oni se ne bodo prebudili v nedeljo
v avtomobilu ciganskega šotora
v zrenjaninski smeri
v krilu
kalašture razuzdanke
ki ji je težko razbrati leta
ki seli nekam
bliže bakru in medici
kurbanju in prerokovanju
ali kar tako
a tebi se to lahko zmeraj zgodi
ampak ne bežiš
če je to življenje
to tudi živiš
oni ne bruhajo
ker so pozabili da jedo
ko so mešali pivo in žganje
(ko uliješ štamprl vinjaka v krigl
piva
se to imenuje podmornica)
to so ponosni modeli
in če je tisto kar pišejo poezija
to prav gotovo ni

Prevedel Primož Vresnik

 

Nekaj opomb:

bajo – vsak starejši moški, vendar je to mašilo v pogovornem jeziku, kadar je sogovornik moški

džak – vreča z mero petdesetih kilogramov

kalaštura – izvorno pomeni starejšo ciganko, lahko tudi prostitutko, razuzdanko, v tranzitni Srbiji se njen položaj spremeni, še zmeraj pomeni starejšo ciganko, ki pa je vpletena v cel kup mafijskih in ilegalnih poslov, večkrat tudi v mednarodni kriminal

v zrenjaninski smeri – da ne bo zavajajoče, lokacija te pesmi je Ibarska magistrala, ob njej živi socialno ogroženo prebivalstvo. V smeri proti Zrenjaninu stoji kartoncity ( beograjski izraz za cigansko naselje ) – improvizirani zaselek iz kartona, prikolic in starih hiš.  Tukaj živijo Romi in se ves čas gredo poslovnost.

O avtorju. Predrag Milojević (1974) piše prozo in poezijo. Je urednik spletnega portala za regionalno kulturo Konkursi regiona, revije Afirmator in založbe Presing. Zaposlen je v enem izmed beograjskih domov za otroke brez staršev. Objavil je knjige München in druge zgodbe (2011), Pogovori (2013) in Slovar srbskih umazanih besed in izrazov (2013).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prešitje

    Špela Setničar

    dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

  • otročaj

    Eva Ule

    kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj

  • Dvigovalec uteži

    Jana Putrle Srdić

    Dvakrat na dan ista rutina štirje seti osem ponovitev do odpovedi