Kožuh
Tina Kozin
zajca moraš usmrtiti,
mu previdno odžagati glavo
ter ga z zadnjimi nogami obesiti
kakor perilo, da odteče še zadnji
curek krvi – in medtem
že režeš, od repka do vratu,
ne pregloboko: konica noža naj le
drsi po mesu kakor po ledeni ploskvi,
strojiš lahko le kožo. slečeš jo
v enem kosu, s spiranjem še malo
ohladiš, odstraniš najbolj grobe
ostanke umazanije. predvsem
ne nehaj misliti na plašč: ponovi to
z vsakim in vsemi zajci; pripravi
si čeber kisline, v njej luži
te flike surove kože.
mešaj jih, naj mine
več dni, naj se raztopi vse
salo, ki je ščitilo telo – ne
pa tudi krzno; in sprano
potem vleci, razteguj v vse
smeri, da tkivo ostane mehko, da
se bo drzno prilegalo hoji kot živo. zdaj
so kožuščki razpeti. potrpežljivo
glej, kako jih greje sonce, kako
veter drsi skozi njihove pore in
raznaša tiste tuje, neprijetne vonje.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
:@@@@@@@@@@@@@@@@@@@@
Fantastično! Všeč mi je ta pretanjena groteska in skrita nežnost pod okrutnimi podobami!
Všeč
Da pokaže želva glavo, ji položi vroče železo na hrbet. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri, in sicer v kaplje kisa, če hočeš napraviti črno polivko, ali pa v zriban kruh, ako hočeš narediti cmoke v juho. Nato sirovo stolci in olupi. Da jo lažje stolčeš, postavi jo in udari s sekiro ob strani; tako boš lahko izluščila meso iz lupine.
Vir: Magdalene Pleiweisove Slovenska kuharica. Šesti natis, izpopolnila priredila S. M. Felicita Kalinšek, šolska sestra in učiteljica na “Gospodinjski šoli”. V Ljubljani, 1912
A: 1A! In zelo blizu … 🙂
[…] ki je leta 2014 izšla pri založbi Literatura, najdemo sijajno pesem, eno nosilnih, z naslovom Kožuh. Od tam do Yvonne je, se zdi, le kratek […]