Iz nekega drugega časa

Nina Vombergar

vrnila sem se v hišo, kjer je še vedno
tisti vijolični glavnik. enak pogled
iz ogledala, kot da se vmes ne bi
zgodilo deset let. deset let, drugi
ljudje, kilometri in črke in kilometri,
strani, in predmeti, ki sem jih dala
v roke in ostajajo z mano ali pa so
pozabljeni. bližnji gozd diši enako

kot takrat. babici naberem šopek
ciklam. spominjajo jo na otroštvo.
hiša, kjer je živel mož, ki je popeval
operne arije, je prenovljena. ne
upam se sprehoditi mimo hiš, kjer
živijo – so živeli – moji prijatelji. kaj
če se srečamo? kaj, če je prenovljena
še kakšna hiša? ne smemo se srečati,

zdaj so pomembna stališča in nazori.
dojemanje politične situacije in
zaskrbljenost nad finančnimi trgi.
tiste ulice morajo ostati zadnji
prostor, kjer je edino stališče, da je
nujno treba nekje najti koruzo
in preučiti zvezde s tiste strani
hriba, kjer ni ulične osvetljave.

O avtorju. Nina Vombergar (1990) se je rodila v Mariboru, kjer je končala Drugo gimnazijo. Trenutno v Ljubljani študira sociologijo, a je z mislimi in telesom včasih večkrat pri gledališču in poeziji. Ker raje kot pripomočke uporablja svoje telo, manj časa igra klavir in več časa pleše. Ker verjame, da je brez … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Z/S

    Tjaša Škorjanc

    množenje mojih open je stvar rododendronov

  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.