Iz cikla Stvari

Bruno Marinič

 

Ker smo v ljubezni, četudi enostranski,
neizprosni in pričakujemo, velikokrat neutemeljeno,
pozornost,
čeprav želim nekaj povedati,
ob tebi raje ostanem tiho.
Kot takrat, ko opazujemo naravo
in ji, ker nas njena mogočnost straši,
ne rečemo lepa, ampak samo gledamo.
Kasneje, ko poskušam nekaj napisati
in ne uspeva, ne, ker je nemogoče,
temveč ker razpada
pod težo vsakodnevnega
in klišejskega konvencionalizma,
predvsem pa, ker si ne želim,
da bi to postala ljubezenska pesem,
napišem le:
Včeraj je deževalo.

 

 

Čeprav ve, da vsaka odločitev
predstavlja le ozek pas verjetnosti,
v katerem je mogoče
poljubiti pravo osebo,
v drugem kraju
nekdo gleda skozi okno
in misli o svojih ljubeznih.
Nejasne
oblike stvari, ki še pridejo,
(naslednje jutro,
izmikanje žalosti
in glavobol)
najprej spremenijo barvo
in počasi odpadejo.

 

 

Zavetje,
ki ga nekateri iščejo v jeziku
in drugi v posteljah ljudi, ki jih ne poznajo,
vedno ohranja varno razdaljo udobja.
Sence nežno zabrišejo ostre meje
stvari, pazljivo umeščenih na mesta,
ki bi jih radi zasedali sami.
Zato rečemo, da je življenje boj,
da se izmika pogledom in vprašanjem,
ki razkrivajo nepotrebno natančnost,
s katero opišemo trenutek,
ko se kdo umakne
in neopazno zdrsne v negotovost.

 

 

Nekaj političnega je
na kopenhaški interpretaciji
kvantne mehanike.
Ko gotovost priznava poraz
in verjetnost vzpostavlja
idejno nedotakljivost
sveta brezciljnosti,
ljudje govorijo o stvareh,
o katerih nimajo pojma.

 

 

Priznanja zahtevajo jasnost,
ki ne dopušča samoljubja,
včasih si je treba pogledati v obraz
in razumeti, da ljubezen pač ni za vse.

V žalostnih trenutkih in vsakdanjostih
se razkrivajo stvari, za katere
veliko ljudi porabi preveč besed.

Ko želim potrditev,
da samota povezuje bolj
kot strah pred življenjem
ali tistim drugim, ki to več ni,
rad zahajam na stara pokopališča.

Čeprav je Heidegger edini,
ki bi lahko bil ponosen name,
si po tihem misim, naj se jebe,
ker ni maral velikih mest.

O avtorju. Bruno Marinič se je rodil na Ptuju leta 1995. Obiskoval je II. gimnazijo v Mariboru, trenutno pa študira kemijo na Univerzi v Oxfordu. V prostem času zahaja v kavarne, prijateljuje z lokalnimi golobi in prelaga izpit CPP. Včasih napiše tudi kakšno pesem.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Krtacha says:

    Nedločniki, množina, sentenčni stavki, polni (vsaj navideznih) modrosti, distanciran, hladen, razumski glas – kot bi človek bral nekoga drugega, neko drugo avtorico … Kopiranje sloga je lahko dober način, kako začeti pisati. Izogibanje kot način pisanja ljubezenske pesmi je tudi že desetletja del kanona. Toda pri teh pesmih umanjka občutek nujnosti, silovitosti, pristnosti napisanega, pogrešam pronicljivost, humor, morda ščepec ironije. Da bi šel pisec dlje, globlje. V živo. V branje mu priporočam kratek razmislek o pisanju z naslovom Vrt Jureta Jakoba v zadnji številki Literature.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • v kontekstu

    Aleš Jelenko

    bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

  • duhovna gverila

    Octavian Perpelea

    dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna