Iz cikla Stvari

–

Ker smo v ljubezni, četudi enostranski,
neizprosni in pričakujemo, velikokrat neutemeljeno,
pozornost,
čeprav želim nekaj povedati,
ob tebi raje ostanem tiho.
Kot takrat, ko opazujemo naravo
in ji, ker nas njena mogočnost straši,
ne rečemo lepa, ampak samo gledamo.
Kasneje, ko poskušam nekaj napisati
in ne uspeva, ne, ker je nemogoče,
temveč ker razpada
pod težo vsakodnevnega
in klišejskega konvencionalizma,
predvsem pa, ker si ne želim,
da bi to postala ljubezenska pesem,
napišem le:
Včeraj je deževalo.

–

Čeprav ve, da vsaka odločitev
predstavlja le ozek pas verjetnosti,
v katerem je mogoče
poljubiti pravo osebo,
v drugem kraju
nekdo gleda skozi okno
in misli o svojih ljubeznih.
Nejasne
oblike stvari, ki še pridejo,
(naslednje jutro,
izmikanje žalosti
in glavobol)
najprej spremenijo barvo
in počasi odpadejo.

–

Zavetje,
ki ga nekateri iščejo v jeziku
in drugi v posteljah ljudi, ki jih ne poznajo,
vedno ohranja varno razdaljo udobja.
Sence nežno zabrišejo ostre meje
stvari, pazljivo umeščenih na mesta,
ki bi jih radi zasedali sami.
Zato rečemo, da je življenje boj,
da se izmika pogledom in vprašanjem,
ki razkrivajo nepotrebno natančnost,
s katero opišemo trenutek,
ko se kdo umakne
in neopazno zdrsne v negotovost.

–

Nekaj političnega je
na kopenhaški interpretaciji
kvantne mehanike.
Ko gotovost priznava poraz
in verjetnost vzpostavlja
idejno nedotakljivost
sveta brezciljnosti,
ljudje govorijo o stvareh,
o katerih nimajo pojma.

–

Priznanja zahtevajo jasnost,
ki ne dopušča samoljubja,
včasih si je treba pogledati v obraz
in razumeti, da ljubezen pač ni za vse.

V žalostnih trenutkih in vsakdanjostih
se razkrivajo stvari, za katere
veliko ljudi porabi preveč besed.

Ko želim potrditev,
da samota povezuje bolj
kot strah pred življenjem
ali tistim drugim, ki to več ni,
rad zahajam na stara pokopališča.

Čeprav je Heidegger edini,
ki bi lahko bil ponosen name,
si po tihem misim, naj se jebe,
ker ni maral velikih mest.