Bralcem
Lucian Blaga
Tukaj je moja hiša. Onkraj je sonce in vrt s čebelnjakom.
Vi prihajate po poti, gledate skozi rešetke v vratih
in pričakujete, da govorim. – Kje naj začnem?
Verjemite mi, verjemite mi,
o vsem lahko govoriš, kolikor hočeš:
o usodi in o kači dobrote,
o arhangelih, ki s plugi orjejo
človeške vrte,
o nebu, proti kateremu rastemo,
o sovraštvu in padcu, žalosti in križanjih,
in predvsem o velikem prehodu.
Toda besede so solze tistih, ki so si tako
želeli jokati, pa niso mogli.
Grenke zelo so vse besede,
zato – pustite me,
da hodim nem med vami,
da vam pridem naproti z zaprtimi očmi.
Prevedla Nataša Sedej in Leonard Ciocan
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Pesem s kontrastnim nabojem, bolje ekspresivnostjo!