Bitna tega otroka
Tomislav Vrečar
Jesenski zrak je zarezal izpod kril.
Otrok je padel na mehko listje minevanja.
Sladkoba jagod je ošvrknila ustnice.
Polži so se najedali ognjenih zubljev škrlata.
Ena hlačnica je bila privihana.
Novi čeveljci so se sprehajali.
Lasje so mirno siveli, v prsih je plapolal mir.
V krošnji je bilo nešteto neusklajenih plesalcev.
Mirno je zarezal v torto, sladkoba je krhala nož.
Zgodba je vedno razvejana, poljubno se vije.
V kozarcu je ščemel sladek napoj rdečice.
Trpko se je zavozlal nasmeh.
Jasa spomina, želod v žepih otroštva.
Za širokimi debli so našli kotiček za malo potrebo.
Otroci, ki so pognali v brezčasju vasi.
Raskave dlani so drobile čas, pipec je zasekal.
Smeh ptic, ki so odhajale v peščene oaze.
Poteze čokoladnih bratov, nomadi vonja.
Sopotnica domišljija v deviških brajdah.
Neučakan tek v nedrje grabna.
Kar drugi zavržejo, ne mine, ko pade.
Pikado v prepišna vrata, mehko zapestje popoldnevov.
Objem poln pričakovanja, v preddverju neke mladosti.
Kot koprive samosvoji, slokih ožganin.
Kratke hlače nostalgije, nekaj mehkega je v vračanju.
Nisem nekdo drug, včeraj sem šel mimo in se prepoznal.

Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.