18. aprila 2014

* * *

Nada Kavčič

Pršenje spomina, ki sporoča, da je govorica prostor,
v katerem se nahajamo sami, tako odtujeni,
kot bi nas pustil padati kdo drug.
Roke, ki so včeraj še bile roke, so danes sipka zmes prsti in alg,
ki se trudijo biti grad ali soba.
A je njihovo polnilo odmrla bakterija časa, ki se trudi biti in objemati.
Pršenje spomina je včeraj še pomenilo dež,
danes pa so to nenapisane besede in zasteklenost bitja.
Če nekdo pravi, da bo danes padel, bo najbrž padel, ne da bi to načrtoval.
Kako pojasniti, da padaš drugače? Kako pojasniti, da izpadaš?
Pršenje je v tem padcu vedno navzgor. Vedno je nekaj, kar pada više od tebe vate.
Zmes, ki postajaš, je okončina tistega, ki se mu daješ.
Da govoriš, ko padaš.
Da dihaš, ko padaš.
Pršenje spomina, ki sporoča, je tvoj pogoj in tvoje nadaljevanje.

O avtorju. Nada Kavčič, rojena 1991 v Ljubljani. Magistrska študentska španskega jezika in primerjalne književnosti. Objavljala v različnih revijah (Mentor, OtočjeO, zbornik Mladih rim, Apokalipsa). V okviru Male ignorirane knjige izdala tudi demo z naslovom Zamolklina. Če ne piše, poje ali prevaja, si po navadi vzame čas za obisk osmih sester.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Idi Amin Dada se v grobu smehlja

    Stella Nyanzi

    (Poezija,  < 1 min)

    Idi Amin Dada se v grobu smehlja. / Ni najbolj zloben ugandski diktator.

  • Trohneče stavbe

    Hannah Koselj Marušič

    (Poezija,  < 1 min)

    Vnuk me bo spraševal, / kam je šel mali pajek / in / ali sem kdaj videla gozd.

  • sveta pred izraelom se ne spomnim

    Aljaž Primožič

    (Poezija,  1 min)

    david si že nekaj mesecev želi / kanarčka takšnega / kakršne prodajajo poleg pekarne

Izdelava: Pika vejica