18. aprila 2014

* * *

Nada Kavčič

Pršenje spomina, ki sporoča, da je govorica prostor,
v katerem se nahajamo sami, tako odtujeni,
kot bi nas pustil padati kdo drug.
Roke, ki so včeraj še bile roke, so danes sipka zmes prsti in alg,
ki se trudijo biti grad ali soba.
A je njihovo polnilo odmrla bakterija časa, ki se trudi biti in objemati.
Pršenje spomina je včeraj še pomenilo dež,
danes pa so to nenapisane besede in zasteklenost bitja.
Če nekdo pravi, da bo danes padel, bo najbrž padel, ne da bi to načrtoval.
Kako pojasniti, da padaš drugače? Kako pojasniti, da izpadaš?
Pršenje je v tem padcu vedno navzgor. Vedno je nekaj, kar pada više od tebe vate.
Zmes, ki postajaš, je okončina tistega, ki se mu daješ.
Da govoriš, ko padaš.
Da dihaš, ko padaš.
Pršenje spomina, ki sporoča, je tvoj pogoj in tvoje nadaljevanje.

O avtorju. Nada Kavčič, rojena 1991 v Ljubljani. Magistrska študentska španskega jezika in primerjalne književnosti. Objavljala v različnih revijah (Mentor, OtočjeO, zbornik Mladih rim, Apokalipsa). V okviru Male ignorirane knjige izdala tudi demo z naslovom Zamolklina. Če ne piše, poje ali prevaja, si po navadi vzame čas za obisk osmih sester.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • NIANSII ekstrakt

    Dejan Koban

    (Poezija,  1 min)

    nikakor nimamo dovolj prijaznosti.

  • Prostor

    Tjaša Škorjanc

    (Poezija,  1 min)

    daj, ne zamaščaj me dalje. predolgo sem te žejna v visečih komolcih, Prostor, brezslojnost, te živim skozi lojnico izložbenih oken, zvezana kot negiben ligament tvoje neznosne beline.

  • Tri pesmi

    Sara Nuša Golob Grabner

    (Poezija,  1 min)

    Ženske v moji družini imamo velik talent za opravičevanje ljudi, ki jim ni žal.

Izdelava: Pika vejica