* * *
Nada Kavčič
Pršenje spomina, ki sporoča, da je govorica prostor,
v katerem se nahajamo sami, tako odtujeni,
kot bi nas pustil padati kdo drug.
Roke, ki so včeraj še bile roke, so danes sipka zmes prsti in alg,
ki se trudijo biti grad ali soba.
A je njihovo polnilo odmrla bakterija časa, ki se trudi biti in objemati.
Pršenje spomina je včeraj še pomenilo dež,
danes pa so to nenapisane besede in zasteklenost bitja.
Če nekdo pravi, da bo danes padel, bo najbrž padel, ne da bi to načrtoval.
Kako pojasniti, da padaš drugače? Kako pojasniti, da izpadaš?
Pršenje je v tem padcu vedno navzgor. Vedno je nekaj, kar pada više od tebe vate.
Zmes, ki postajaš, je okončina tistega, ki se mu daješ.
Da govoriš, ko padaš.
Da dihaš, ko padaš.
Pršenje spomina, ki sporoča, je tvoj pogoj in tvoje nadaljevanje.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.