Človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti.

Kdor hodi v šolo z leto dni starejšimi sošolci in sošolkami, se nekako privadi svojemu statusu, da je ves čas najmlajši. Iz osemletke se to vleče v srednjo šolo in pozneje na faks, kjer malce razvodeni, ker starost tam ni več tako pomembna, zagotovo pa spet udari na plano v delovnem kolektivu, kjer si spočetka tako rekoč vedno najmlajši. Če se delovna sila ne pomlaja, za kar sicer poskrbi vsak umni delodajalec, si kar dolgo časa zaziban v varljivo zavest, da je mladost večna in da je čas obstal. Preberi