Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn.

Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.

Kako je mogoče, da v času, ko je že skorajda vsaka neokusna ali neprimerna opazka razglašena za seksistično, v času, ko se milenijci zgražajo nad seksističnimi prizori iz nanizanke Prijatelji (Friends) in ko se je pod njihovim drobnogledom zaradi svojega seksizma znašel celo James Bond, dekleta sporočajo, da jim je pri spolnih odnosih večinoma neprijetno?

Mar spolnega nadlegovanja pri nas ni oziroma ga je precej manj kot v zahodnih državah? Ga zgolj ne zaznamo? Ali pa se bojimo o njem spregovoriti in ga prijaviti? V luči nedavno razkritih škandalov je toliko bolj pomembno, da njih ne molčimo.

Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

Opremljenim z zgodovinskim vedenjem, ki nazorno kaže, da so bili vsi poklici, preden so postali tipično ženski, prej moški, nam torej postane kristalno jasno, da je samo še vprašanje desetletij, kdaj bodo Silicijevo dolino zavzele (tudi) ženske.

Predreferendumsko soočenje na RTV Slovenija sem spremljala v samoti svojega amsterdamskega stanovanja. Glasnost računalnika sem navila do konca, da bi modre besede razpravljajočih lahko preglasile cvrčanje čebule. Okoli dvajsete minute razprave sem glasnost znižala in, pristransko, čakala na argumentacijski cikel podpornikov novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Od nasprotnikov so tako ostale le geste in bolj ali manj porogljiva mimika. Mojo pozornost je zares pritegnila šele čudaška koreografija Aleša Primca in Metke Zevnik: visoki gospod stopi za drobno gospo, ji poprimePreberi

Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva izstopila, pa niti ne vem, če imam sploh pravico do besede),

torej, spoštovani in spoštovane,Preberi