Že nekaj časa je slišati svarila, da se moramo Slovenci paziti pred tujci, da je narodova srčika spet ogrožena in da je treba zategadelj zapreti meje, ker da bodo oni sicer prišli med nas in nas pomendrali. Menim, da se motijo. Menim, da nevarnost preži od drugod. Da moramo biti pozornejši na tiste, ki so že med nami.

Blokovsko naselje res pušča vtis nekakšnih lokalnih Fužin, a brez igrišča za tenis in brez koloparka in brez najsodobnejšega otroškega vrtiljaka in brez reke in brez tistega tipa, ki kot kavboj hlača čez polje do psihiatrije. A z vsakimi fužinami pride tudi serija lokalnih stereotipov.

Mi smo tisti, ki soustvarjamo stik, mi smo tisti, ki s tem so-izmišljamo naravo pojava in naravo sebe kot zaznavajočega: če smo ljudje, živali ali katerokoli drugo živo bitje.

Zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih?

Potem prideš v svoje stanovanje nad kostanji ob treh in se zbudiš, potrebovala si pičel teden, da si zamenjala dan za noč, že uro kasneje trka vest, da boš ob povratku domov to trojno plačala, a v skladu z dobrimi nameni misel odmikaš.

Oktobra 2013 v bližini Galipolija, mesteca na zahodni obali Salenta, nenadoma porjavi oljčna veja. Kmalu zatem se bolezen razširi na celotno krošnjo, ki se kljub oskrbi kmeta nerazložljivo posuši.

Prva: pita, burek, shwarma, škuljanje in nemški kritiki o slovenski literaturi.

Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

Čeprav del mojih prednikov izvira iz okolice Trsta in so se bili od tam zaradi fašističnega nasilja in raznarodovalne politike naposled prisiljeni priključiti eksodosu Primorcev, ki je vodil na Štajersko, je bil fašizem zame boljkone beseda na papirju.

Iz Cankarja v Šiško v Berlin. O telesni izkušnji glasbe in svetu, ki je popoln, če ga le uspemo slišati (in videti) takšnega, kot je, brez vnaprejšnjih pričakovanj in idej.