Sen poštenega kolonialista

Frank Herbert, Peščeni planet. Prevod: Igor Harb. Ljubljana: Sanje, 2018 (Sanje. Roman)

Robert Kuret

Peščeni planet Franka Herberta je ena tistih knjig, ki še vedno čaka na primerno filmsko adaptacijo. Če so čilskemu fantastu Alejandru Jodorowskemu odrekli financiranje njegovega 7-urnega surrealističnega kolosa (Orson Welles, Dalí, Pink Floyd …), David Lynch pri svoji filmski adaptaciji ni imel pravice zadnjega reza. Tako ni samo Peščeni planet Jodorowskega ena od tistih velikih, nikdar uresničenih vizij, ampak bi lahko podobno trdili tudi za Lynchevo verzijo.

Peščeni planet je bil velikokrat oklican za največje delo znanstvene fantastike, kot knjiga, brez katere ne bi bilo Vojne zvezd in ki pušča svoje sledove po ZF-jih med platnicami in na platnu. A Peščeni planet ni ZF v smeri npr. Nevromanta – tehnoprihodnost, kiberprostor, spajanje človeka in robota, razvoj umetne inteligence – ampak ZF, ki prihodnost upodablja kot fevdalni srednji vek, kjer so vse robote uničili, ostajajo le še razni pripomočki, kot so laserske pištole, ščiti, ki varujejo posameznika ali celotno mesto, hidroobleke za preživetje v puščavi … Je pa tudi Peščeni planet idejno velik dolžnik nekemu delu, in sicer Sedmim stebrom modrosti T. E. Lawrenca, v katerih britanski polkovnik popisuje svoje tesno sodelovanje z arabskimi uporniki v času prve svetovne vojne in njihove bitke na strani zaveznikov proti Osmanskemu cesarstvu. Stebri so bili osnova skoraj štiriurnega epa Lawrence Arabski.

Lawrence Arabski si je med Arabci pridobil status skoraj mitske figure zaradi svojega znanja gverilskega bojevanja in goreče pripadnosti njihovemu boju za osvoboditev. Tudi Herbertov roman predstavi Paula Atriedesa, ki na peščenem planetu Arrakis postane mesijanska figura domorodskim Fremenom (arrakiškim beduinom) in vodi njihov boj proti zatiralski rodbini Harkonnen, nad katero bdi imperator. Imperator Shaddam IV. je v Herbertovem svetu vladar vesolja/galaksije/osončja, posamezne planete pa nadzorujejo različne plemiške rodbine. Le na Arrakisu se upravniki izmenjujejo, saj gre za edini kraj v vesolju, kjer se nahaja najdragocenejša snov, začimba melanža. Melanža namreč omogoča (vsaj delni) nadzor nad časom: tako v slogu poštenega tripa širi zavest v oceanski občutek vse-enosti in brezčasja, podaljšuje življenje, omogoča poglede v prihodnost, meša meje med sanjami, vizijami in sedanjostjo ter – pomembno! – predstavlja najdragocenejše gorivo, saj z ukrivljanjem časa omogoča premagovanje ogromnih vesoljskih razdalj, zato je od nje odvisen tudi trgovski Ceh. Herbert s tem napove tudi naftno krizo sedemdesetih, ki korenini v prvem desetletju 20. stoletja, ko so na bližnjem vzhodu odkrili naftna nahajališča, kar je igralo pomembno vlogo pri začrtanju mej in kolonialni razdelitvi bližnjega vzhoda po prvi svetovni vojni.

Podobno kot Paul Atriedes Fremene je tudi Lawrence Arabski beduine izobrazil v gverilskem načinu bojevanju, obenem pa je bil strateški vizionar. Na Arabski polotok so ga poslali l. 1916, da bi preveril, kako napreduje arabski upor. Britanci so namreč Arabcem, ki so bili takrat večinoma del Osmanskega imperija, v zameno za pomoč v boju proti nemškemu zavezniku ponujali svobodo. Lawrence je sčasoma postal del skupnosti, kot tudi Herbertov Paul, ki je daleč od imperialnega kolonialista: povsem se zlije z lokalnim okoljem in običaji, ki pa jih v skladu z lastnimi načeli tudi spreminja, a se kljub svojemu vojvodskemu poreklu ves čas zavzema za pravice Fremenov. S tem, da jim je vse te pravice zaradi svojih nadnaravnih sposobnosti, posledice križanja plemiških rodbin in vzgoje, za razliko od Lawrenca Arabskega lahko tudi zagotovil.

Arabci bližnjega vzhoda so se kljub gorečemu prizadevanju Lawrenca Arabskega po vojni znašli v drobovju političnih manevrov. Kljub obljubam o svobodi je Sirija (skupaj z današnjim Libanonom) pripadla Franciji, Palestina (skupaj z današnjim Izraelom), Transjordan in Irak Veliki Britaniji, kurdske in armenske dežele pa Rusiji. A bližnji vzhod je bil z ravnimi črtami umetno razrezan, Churchill s sodelavci je recimo ignoriral otomanske razdelitve in tako so se znotraj umetnih mej Iraka znašli kristjani, judi, muslimani, Arabci in Kurdi. Lawrence Arabski je po delitvi priznal, da je bila ta ureditev slabša od prejšnjega turškega sistema, na bližnjem vzhodu pa se je razraslo nezaupanje do zahodnih obljub o svobodi, ki so se manifestirale le v kolonialno začrtane meje novih držav. Zato so se kmalu po prvi vojni začeli prvi nemiri, ki sta jih Francija in Velika Britanija želela najpreprosteje (in najceneje) rešiti tako, da sta na čelo kraljevin postavili sinove Sherifa Husseina, ki je bil med vojno emir zahodnega dela arabskega polotoka; pri tem so recimo ponaredili iraške volitve. Situacija je že v 20. letih postajala tako zapletena, da je bilo T. E. Lawrencu jasno, da bo Palestina mesto stalnih bojev. 100 let kasneje lahko vidimo, da ima še vedno prav.

Herbert je v Peščenem planetu izpostavil veliko elementov, ki jih je Lynch v filmski adaptaciji izpustil. Tako so v romanu prisotni stalni kazalci na to, da je bila fremenska legenda o mesiji, ki naj bi prišel in odrešil ljudstvo, že davno ideološko podtaknjena; kljub pravičništvu in humanizmu Atriedesov na trenutke poudari jeklenost vojvode Leta, pa tudi Paulovo ošabnost, predvsem pa njegovo zavedanje, da bo z opolnomočenjem Fremenov povzročil galaktični džihad, ki se zdi neizogiben v katerikoli verziji prihodnosti. Lynch v svoji filmski verziji vse te dvoumne elemente odpravi. V nasprotju s Herbertom je končna zmaga popolna: na Arrakis, kamor z neba ni še nikdar padla niti kaplja, začne celo deževati. Če lahko v tem vidimo napihnjen hollwoodski srečen konec, pa Todd McGowan v svoji študiji The Impossible David Lynch opozarja, da Lynch prav s tem gledalca opozori, da se nahaja v popolnoma fantazmatskem svetu.

Razlog za tako upodobitev gre iskati v tipični lynchevski strukturi sveta želje in sveta fantazme. Svet želje predstavlja socialno realnost, kjer je objekt želje na (nepremostljivi) razdalji, medtem ko svet fantazme uprizori dostop do tega nemogočega objekta in posledično do užitka. Da predstavlja Arrakis fantazmatski svet, kaže že prisotnost začimbe melanže, te čudežne sestavine, ki pa je postavljena v središče smrtne nevarnosti (nemogoče puščavske razmere, gigantski črvi, ki vedno napadejo nabiralce začimbe), pojavijo pa se tudi tipično lynchevske obscene figure uživaške avtoritete, sicer odsotne v svetu želje, ki se utelesi v upodobitvi barona Harkonnena in njegovega obraza, polnega gnojnih turov in izcedkov. To skratka ni »realen« svet (realen v smislu vzpostavljene distance do užitka), ampak svet, ki stalno brbota od ekscesa, bližine užitka in bolečine – to je svet, v katerem je možno, da obstaja človek-mesija z nadnaravnimi sposobnostmi, ki z lahkoto premaga vse ovire. Ker se Lynch zave tega fantazmatskega elementa Herbertovega sveta, izniči distanco in popelje svojega junaka do totalne, skoraj absurdne zmage.

Zato si za zaključek dovolimo špekulacijo: zaradi razvoja kasnejših Lynchevih del (Izgubljena avtocesta, Mulholland Dr., Notranje zadeve, 3. sezona Twin Peaksa), ki vedno bolj poudarjajo razliko med svetom socialne realnosti in slepe ulice njenih konfliktov ter svetom fantazme in njegovim uresničenjem nemogoče želje, lahko predpostavimo, da zgodba Paula Atriedesa v Peščenem planetu in zgodba Lawrenca Arabskega predstavljata hrbtni strani iste zgodbe: da je Paul Atriedes vse tisto, kar je želel Lawrence Arabski postati za arabske narode med prvo svetovno vojno: a medtem ko je Paulu Atriedesu uspelo Fremene povzdigniti v najmočnejšo bojevniško silo v vesolju ter zahtevati imperatorjev prestol, se je Lawrence Arabski zbudil v kruto politično realnost, kjer se je počutil kot izdajalec svojih arabskih zaveznikov – ti so, po njegovih besedah, pod pretvezo svobode zgolj zamenjali gospodarja.

Herbertov Peščeni planet – tako pustolovska zgodba kot učbenik politične diplomacije – se nahaja nekje vmes med obema skrajnostma. V Paulovih vizijah je namreč stalno prisotna slutnja, da bodo Fremeni po desetletjih skrivanja po oddaljenih kotičkih puščave pod njegovim mesijansko-vladarskim vodstvom postali najstrašljivejša vojaška sila v vesolju, ki bo zahtevala povračilne ukrepe za dolga desetletja zatiranja. Če fantazmatska Lyncheva verzija obljublja obdobje blagostanja, pa Herbertova vizija ne pušča dvomov: vojna ni niti blizu kakršnega koli konca.

O avtorju. Robert Kuret (1987) je absolvent slovenistike na Filozofski fakulteti. Občasno objavi kakšno pesem, zgodbo ali pa članek, ki se tiče literature oz. filma (Airbeletrina, Literatura, Radio Študent, Rukopisi, Idiot, Mentor, Zgodbarnica, zbornik Mladih rim). Je soavtor pesniške zbirke Kadaver Hermione Granger, dobitnice nagrade za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2011. Rad … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Roman o krivdi, ki to ni

    Jasna Lasja

    Mednarodno nagrajevana in široko prevajana sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, politična aktivistka, doktorica družbenih ved in univerzitetna profesorica Elif Shafak – kot Elif Bilgin rojena leta 1971 v Strasbourgu -, v svojih delih prepleta vzhodno in zahodno kulturo, tradicijo in sodobnost, religijo in politiko.

  • Povorka

    Tomaž Grušovnik

    Ko so vse moje knjige poskenirane in varno vrnjene čez pult, me knjižničar prijazno vpraša, če želim poravnati dolg danes ali naslednjič. Kakšen dolg, je*emti?! Morali bi biti veseli, da knjige sploh še kdo bere!

  • (P)ostati človek

    Irina Lešnik

    Romaneskni prvenec Škrlatni hibiskus sicer posredno odstira družbeno in politično sliko Nigerije v času državnega udara ter videnje le-te skozi oči odraščajočega dekleta, a se vsakršen aktivizem umika zgodbi o iskanju svobode, smisla in ljubezni do sočloveka.

Izdelava: Pika vejica