Ne bo vam do smeha

Dobro in slabo, ki sta vtisnjena v strukturo obravnavanega dela, sta še kar solidno pokriti temi in tudi pri nas je bilo tako na strokovnem kot poljudnem področju o smehu oziroma smešnem ter koncu življenja povedanega že dosti, res pa je, da obravnavana pojma nista prav pogosto združena v tandem. Žigo Valetiča mimo grafičnega oblikovanja in scnaristike poznamo ravno po jadranju na oceanu humorja in bližnjih morjih, pa tudi s tematiko samomora se je že spopadel. Zadnje delo Smeh in smrt predstavlja združitev različnih avtorjevih zapisov zadnjih let v skupno enoto, a se je žal pri spajanju pojavilo kar nekaj problematičnih vozlišč.

Prva težava, s katero se soočimo, je seveda opredelitev knjige kot zbirke esejev. Že res, da gre za nekoliko neobičajno sintagmo tlorisni eseji, a ker ni jasno, kaj ta pridevnik tlorisni sploh označuje, se moramo zanašati na to, kar nam je poznano in kar je gotovega, to je, da gre za eseje. Nekateri zapisi, predvsem tisti, ki so bili prvotno objavljeni kot kolumnistični, se sicer približujejo esejem, drugače pa je delo predvsem skupek številnih drugih različnih zvrsti. Tako najdemo med drugim intervjuje (avtorjeve in z avtorjem), knjižne ocene, transkript dela dokumentarnega filma, zapise Facebook pogovora, nekakšne sezname književnih del in stripov, ki se na nekaterih mestih potencialno razširijo v zelo kratke recenzije in še kaj. Če avtor v enem od prispevkov govori o tem, kako je treba zvrsti stripa jasneje definirati, saj to prinaša veliko pozitivnega, bi bilo dobro tudi, če bi nam pojasnil, kaj pravzaprav sploh pomeni besedna zveza tlorisni eseji in kakšen je odnos tlorisnih esejev do klasičnega eseja. Bolj kot ne deluje, da gre za nedomišljeno izmišljijo, ki pomeni nič drugega kot zbiranje vsega, kar je avtor povedal na določeno temo, pa še tu, kot bomo videli v nadaljevanju, ni vse tako preprosto.

Če je bralec kar se tiče zvrsti na neki način zaveden, potem se žal podobno zgodi – če ostanemo za hip še pri osnovnih koordinatah – tudi z naslovom. Naslov je sestavljen iz dveh jasnih pojmov in kot tak seveda napoveduje osrednjo tematiko dela. Po eni strani je težava v tem, da je ene tematike, to je smeha, načeloma veliko več od smrti, po drugi strani pa si potencialni bralec domišlja, da gre za spoj zvrsti, recimo za razpravljanje o črnem humorju ali o kakšnem drugačnem inovativnem amalgamu. A žal gre za praktično popolno odsotnost kakršnegakoli komuniciranja med pojmoma, ki sta obravnavana pač vsak zase, zgolj kot relativno nasprotna si pola, pa še to pravzaprav nista. 

Mimo vsega povedanega se torej poskusimo premakniti k vsebini. Ker ta ni literarna, ne moremo iskati nekih presežnih estetskih vrednosti, pač pa se lahko gibljemo med spoznavnim in delno etičnim. Etično se nahaja predvsem v poglavju o smrti in samomoru, kjer se avtor ubada z relativno konkretnimi problemi, ki se pojavljajo ob samomoru, hkrati pa lahko razberemo problematične prakse v medijskem poročanju, razpira se vprašanje preventive, odprto je vprašanje iskrene komunikacije in še kaj. 

Drugi, fizično sicer prvi del knjige, ki obravnava smeh, je naravnan bolj informativno. Nepoučeni bralec bo seveda izvedel nekaj zanimivih informacij, predvsem v smislu zgodovine oziroma razvoja humorja, stripa ter karikature na slovenskem. Ta del pa se kljub svoji informativni naravi ne more kosati s kakšno strokovno monografijo na isto temo. Nadalje so bralcu, kot rečeno, postreženi seznami kvalitetnejših del z obravnavanih področij. Te je tudi sicer moč dobiti kje drugje, tako da tudi tu ni najti pravega presežka. Morda največ odnesemo od razprav o zatonu oziroma nikoli izživetemu razvoju humorja, predvsem pa stripa pri nas, kjer Valetič problematizira določene politične odločitve, se spotakne tudi ob pretekle politične determinante in skuša večino konstelacij zreti v drugačni luči. Nekaj spotikanja je sicer tudi na tej točki. Valetič se namreč zavzema za večjo popularizacijo in integracijo stripa v družbo, za kar naj bi med drugim skrbela Javna agencija za knjigo s sofinanciranjem izdaj. Seveda bi se lahko realiziralo tudi to, a JAK realno gledano nima dovolj denarja niti za financiranje osrednjega področja, za katerega financiranje je zadolžen, in ni jasno, kako bi lahko, predvsem pa zakaj bi financiral tudi strip. Neki resni argumenti niso predstavljeni. Nadalje se ravno v tem primeru avtor ujame v zanko. Recimo v zapisu O stripu in risanem romanu pove: »… globalno eksploatirani pasični naslovi so pač cenejši in s svojo enoličnostjo nekonfliktni.« Tu in na nekaterih drugih mestih se skratka pojavlja bentenje nad preziranjem stripa kot medija, ki naj bi sicer bil zelo izpoveden in sploh med bolj prikladnimi načini podajanja misli, pa tudi estetsko ga ne gre prezreti, a se takoj pojavi vprašanje, zakaj se vseh svojih razmišljanj tudi avtor sam ni odločil podati v obliki stripa, še posebej glede na to, da je tovrstne projekte že realiziral. Smeh in smrt skozi strip – sliši se zanimivo. 

Knjiga je skratka problematična na kar nekaj ravneh. Če gledamo sorodno sestavljene entitete, recimo tudi tiste, ki dišijo po esejistiki, imajo mnoge veliko bolj jasen namen, so bolj koherentne, pripovedujejo določeno zgodbo, predvsem pa različne prispevke, mimo zgolj obrobnega tematskega spajanja, združuje tudi širši horizont. Smeh in smrt pa po drugi strani ostaja preveč nedomišljen projekt, kjer se zdi, da je bil glavni cilj izdaja knjige z določenim številom strani ter da bo posvečena tematiki, ki jo avtor pač obravnava. A ravno na tem primeru se kaže, da ni dovolj, da je skupna zgolj tema pač pa mora naposled biti dokaj specifično tangirano tudi občinstvo. Gre skratka natanko za to, da je bilo zajetega preveč na premalo straneh, oziroma da bi moralo marsikaj iz knjige ven in bi morda nastala neka bolj homogena enota, ki bi določeni publiki dejansko predstavljala izziv. Specializacija tako ni zgolj stvar pisca, temveč tudi bralcev, in pisec seveda piše tudi ali predvsem za določeno občinstvo. Naposled bo knjiga zavoljo velike heterogenosti verjetno  vsakomur ponudila neki informacijski ali drugi presežek, a tega lahko drugje dobimo postreženega bolje, predvsem pa na bralcu prijaznejši način.