Študije o Hölderlinu

Peter Szondi se je rodil 27. maja leta 1929 v Budimpešti kot sin madžarskega »psihopatologa« dr. Leopolda Szondija (1893–1986), utemeljitelja »analize usode« in »diagnoze gonov«; družina Szondi je leta 1944, po deportaciji (29. junija) in osvoboditvi (6. decembra) iz koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen, emigrirala v Švico. Peter je v letih 1948–1954 študiral na züriški univerzi pri Emilu Staigerju. Leta 1953 je kot docent gostoval na Freie Universität v Berlinu, tam se je leta 1961 tudi habilitiral pri Eberhardu Lämmertu; naslednje leto je predaval v Heidelbergu in nato še dve leti v Göttingenu. Sprva sta ga zaposlovala položaj in ustroj moderne dramatike, to pa ga je privedlo do obravnave Heglovega pogleda na tragično, v Estetiko, pa tudi v poetike predromantikov in romantikov. Leta 1965 je gostoval na ameriški univerzi Princeton. V Berlinu je v letih 1965–71 predaval »splošno« in primerjalno književnost, leta 1968 je na povabilo Gerschoma Scholema gostoval na univerzi v Jeruzalemu, v zadnjem letu svojega življenja, leta 1971, naj bi nasledil Paula de Mana na züriški univerzi. Ta čas se je posvečal literarni hermenevtiki, zvrstni poetiki, ves čas pisal tudi interpretativne študije najrazličnejših avtorjev, nastopal na radiu, se oglašal v časopisih, si dopisoval s publicisti, uredniki, založniki, režiserji, stanovskimi kolegi. Prijateljeval je s Celanom, Adornom, Kerényijem. Dela: Theorie des modernen Dramas (1956), Versuch über das Tragische (1961), Satz und Gegensatz (1964), Hölderlin-Studien (1967), Celan-Studien (1972); Lektüren und Lektionen (1973), Über eine freie Universität (1973), Poetik und Geschichtsphilosophie (1974), Das lyrische Drama des Fin de siècle (1974), Einführung in literarische Hermeneutik (1975); Schriften (1978), Briefe (1993, 2005). V slovenščini dostopno delo: Teorija sodobne drame: 1880–1950, Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana 2000.

Georgejev krog je pred prvo svetovno vojno iz »skrivne Nemčije« prebudil pozabljenega Hölderlina, začetnik odmevne izdaje zbranega dela, Norbert von Hellingrath, je padel pri Verdunu, Szondijev poskus približanja pesnikovemu delu v Študijah o Hölderlinu pa spada v vrhunec nepričakovanega priznanja po drugi svetovni vojni, v čas temeljne izdaje Friedricha Beiβnerja. Edinstven je v svoji zahtevi po pretresu lastnih interpretacijskih predpostavk, samem načinu pristopa k pesnikovi skrivnosti in pripoznanju svojevrstnosti ustroja literarne vede. V taki samoopredelitvi je Szondi uvidel možnost preosnove literarne vede.