Prešeren po Prešernu. Kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika

Prešeren po Prešernu ni zgolj še en prispevek k množici prešernoslovskih monografij o znamenitem pesniku, njegovem življenju in delu. V resnici gre za prvo knjižno študijo Prešernovega »posmrtnega življenja« v slovenskem kulturnem prostoru, ki »bere« ne le literarne tekste, temveč tudi rituale in spominska obeležja, bolj kot s samim pesnikom pa se ukvarja z njegovimi interpreti, ustoličevalci in mitografi. Natančneje rečeno: zanimajo jo mehanizmi kanonizacije, ki so pesnika po smrti bleščeče preobrazili v utelešenje narodove biti – nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika.

Teoretske (in terminološke) inovacije, ki jih avtor poskuša vpeljati in obraniti, seveda že same po sebi onemogočajo, da bi se knjiga ukvarjala zgolj s Prešernom; toliko bolj primerjalni pristop narekuje to, da so bile številne dosedanje obravnave zaprte v nacionalni horizont in zato nagnjene k sklepanju o edinstvenosti, »sindromskosti« slovenskega primera. Knjiga je potemtakem dvodelna: najprej obravnava širše teoretične in historične kontekste slavljenja vélikih evropskih kulturnih svetnikov, da bi nazadnje izrisala niansirano in kompleksno sliko Prešernove kanonizacije v slovenski kulturi.