Grenko-sladki eros

Kanadska pesnica, esejistka, prevajalka, klasična filologinja in profesorica Anne Carson (1950) se je za antiko navdušila že kot gimnazijka. Vpliv tega se kaže na vseh področjih njenega ustvarjanja, tudi v njeni lastni poeziji, po kateri je najbolj znana: zanjo je prejela številne nacionalne in mednarodne nagrade, v zadnjih letih se jo omenja tudi kot eno najresnejših kandidatk za Nobelovo nagrado za književnost. Fascinacija Anne Carson ob motivu erosa oziroma ljubezensko-spolne želje v starogrškem svetu je še kako utemeljena. Čeprav je grško-rimska civilizacija položila temelje zahodne kulture, je grško pojmovanje erosa v marsičem zelo drugačno od današnje zahodnjaške miselnosti. Ljubezenska želja je v grški književnosti redkokdaj pozitivna sila. Beseda éros označuje nasilno, razdiralno obsedenost: grški eros zvečine ni vzajemen. Še več, če je uslišan, se hitro ohladi in preneha biti eros, kajti razpihuje ga prav njegova nemogočost. V protislovnem značaju erosa – njegovi sladkosti in grenkobi, ljubezni in sovraštvu obenem – najde avtorica zgradbo trikotnika: »Eros je vedno zgodba, v kateri sodelujejo zaljubljenec, ljubljeni in razlika med njima. … Tretja komponenta ima paradoksno vlogo, ker hkrati povezuje in ločuje: označuje, da dva nista eno, in osvetljuje odsotnost, katere navzočnost zahteva eros.« Kot so v knjigi predstavljeni raznovrstni trikotniki, je pisan tudi njen slog, saj seže od pretanjeno literarne pisave do polnokrvnih znanstvenih besedilnih analiz. Knjiga Grenko-sladki eros (prva izdaja 1986), osnovana na avtoričini doktorski disertaciji Odi Et Amo Ergo Sum (»Sovražim in ljubim, torej sem«), je njen literarnokritiški esejistični prvenec. Z leti je delo postajalo vse vidnejše in popularnejše: nagovarjalo je tako klasične filologe kot ljubitelje humanistike in pesnike, tako da so ga bralci na seznamu Modern Library uvrstili v stoterico najboljših neleposlovnih knjig 20. stoletja.