Celo življenje

»Ladijska okenca so zlovešče zrla, zverina s tremi očmi se je premikala v lomu sončnih žarkov. Ladijska rebra so bila zasuta s kamni. – To je on, Črni princ, človeška legenda o zlatu! – Riba je priplavala iz mrtvega ladijskega okenca. Moje srce je zalila kri, ušesa so mi skoraj počila: pozabil sem spustiti nadihan zrak. Odprl sem ventil: noge, srce in glava so se v nemoči povesili. – To je on, Črni princ, legenda in strašen propad, morsko dno in smrt! – Zgoraj so spraševali, signalizirali, ali je vse v redu. Obžaloval sem, da nimam signala za ‘neverjetno!’.«

Ruskemu pisatelju Borisu Pilnjaku (1894), ki ga slovenski bralci morebiti poznajo po romanu Golo leto, usoda ni bila naklonjena – leta 1938 je bil zaradi nasprotovanja komunistični partiji obtožen protivladnega terorizma in vohunstva za Japonsko ter usmrčen. V Celem življenju se nam predstavlja s šestnajstimi kratkimi povestmi, iz katerih pogosto vejeta melanholija in tesnobnost, ki sta globoko zasidrani v njegovih junakih. Ti si pogosto zastavljajo vprašanja tako o smislu življenja kot o smrti, ki skoraj vedno ždi nekje na robu njihove zavesti. V Pilnjakovih povestih ni poudarka na akciji, temveč predvsem na človekovih občutjih in vzdušju, ki ga (mestoma v zelo skopem slogu) po-ustvarja z izjemno preciznimi opisi, v osrčju katerih se pogosto znajde narava v vseh letnih časih in odtenkih. Pisatelj je imel svoje kratkoprozno snovanje povsem upravičeno za svoj lirični vrhunec.