Če je ves svet
obnemogel, je točka mojega gledišča najbolj obnemogla
od vsega.
V [Potoccovi] pesniški zbirki odzvanja razdvojenost človeka, v samotnih nočeh razmišljujočega o izzvenelih odnosih, ter njegova vdanost praznini in vztrajanje v veri, ohranjanju upanja, ki je pravzaprav že davno umrlo. Pia Marincelj, Bukla
Videti je torej, da pesmi, zbrane v Poznam te črne stvari, le niso povsem nemočne. Zdi se, da še zdaleč niso – pa naj njihov govorec še tako vehementno zatrjuje nasprotno – le nekakšno besedovanje v prazno, temveč je skoznje vendarle mogoče uvideti in spoznati konture resničnega sveta. Goran Dekleva, Delo
V jedru poezije Marcella Potocca iz zbirke Poznam te črne stvari utripata skrb in sočutje, s katerima se njen govorec sprašuje o temeljni človeški odgovornosti do sveta, ki jo prevzema že s tem, ko je v njem udeležen z motrenjem. Zato je njegova naloga kljub nezadostnosti besed prav izrekanje obnemoglosti sveta, pri čemer se govorec popolnoma zaveda, da je prav ta, negova pozicija, obsojena na prevpraševanje, še najbolj obnemogla od vseh. Zaznamuje jo namreč nikoli zaključen trud, da bi v videno in zapisano verjel, čeprav so besede izdajalke, ki vzdržujejo iluzijo bližine med posameznikom in svetom. Pesmi zbirke Poznam te črne stvari iskreno odkrivajo koordinate te bližine, brez katere se življenje ne zdi mogoče.
Izdelava: Pika vejica
