Vsak ima svoj treš in svoj krindž

O krindžu, trešu in sramu smo se pogovarjali z Primožem Mlačnikom, avtorjem septembrskega gostujočega eseja z naslovom »Esej o krindžu«.

Si docent za področje literarne vede, predavatelj na Univerzi v Novi Gorici in pisatelj. Kaj te je pripeljalo k pisanju in raziskovanju književnosti in kako vidiš družbeno vlogo tega početja?

Gre za kopico ne nujno združljivih vzgibov. Na kratko: pisanje zgodb, ki še niso bile napisane; raziskovanje tekstov ali kontekstov, ki še niso bili raziskani iz neke perspektive. Zapletanje in razpletanje. Idealistično menim, da gre pri obeh vlogah za etično zavezanost in politično angažirano nujnost prikazovanja, razumevanja in spreminjanja kompleksnega in nepravičnega sveta ob poskusih ohranjanja intelektualne odprtosti. V praksi sta pisanje literature in univerzitetno raziskovanje sicer manj družbeno relevantna, kot bi si pisatelji ali raziskovalci želeli oziroma si to morda celo predstavljajo.

V »Eseju o krindžu«, ki je bil včeraj objavljen na tem portalu, predstaviš različne pristope k raziskovanju tega občutja in njegovega razmerja do sramu in krivde. Izpostaviš različne pristope – od psihoanalitičnega do sociološkega. Kateri je najbliže tebi?

Odvisno od oblike, vsebine in primera krindža. Ker je krindž heterogen, se mi zdi, da so tudi najboljši metodološki pristopi heterogeni. Menim, da se z enim pristopom ne da razumeti različnih pojavnosti krindža.

Izpostaviš, da je krinž tako rekoč nemogoče zapopasti in znanstveno opredeliti. Podaš pa nekaj lastnih primerov: krindž nad Pahorjevo izjavo o nizki predsedniški plači, krindž nad norčevanjem iz premierjevega priimka, krindž nad sprenevedanjem, da se dogaja genocid v Gazi. Kaj – če sploh – povezuje te različne primere?

Te in druge primere, ki jih omenjam, je težko vreči v en koš. V vseh treh primerih nas je sicer lahko hkrati sram za partikularno drugo osebo ali institucijo, kot tudi za tistega Drugega, ki je del nas. Če krindž ni sadističen, nas je v slednjem sram za prekršene norme in vrednote, pri katerih se meni ali neki skupini ljudi zdi, da so univerzalne. Drugim skupinam ljudi je morda krindž ta cringy odnos do primerov, ki jih navajaš. Krindž kot podvojeni in posredni sram lahko spremlja boleči smeh nejevere, zgroženosti, prezira … V nekaterih primerih občutenja krindža je več empatične, ironične ali benevolentne humornosti, v drugih vztraja samo še boleč gnus.

Kot omeniš, na Univerzi v Novi Gorici predavaš tudi predmet z naslovom »Študije krindža«. Kakšni so bili odzivi študentov in študentk na predavanja?

Mislim, da so bili dobri. Gre za podiplomski predmet, ki je zanimiv, ampak tudi kompleksen.

Se ti znanstveno raziskovanje krindža – občutka, ki živi predvsem na socialnih omrežjih in pogosto deluje kot nekakšen identitetni označevalec – kdaj zdi krindž, kot poskus akademskega diskurza, da bi bil kul?

Mislim, da krindž svobodno živi tudi v vsakdanjem življenju. Socialna omrežja so morda samo najbolj priljubljeno mesto, kjer je reprezentiran in diskutiran. Samo na sebi se mi raziskovanje krindža ne zdi krindž, ker bi bil krindž ali raziskovanje krindža kul. Če bi raziskovalci krindža želeli »kulificirati« akademski diskurz, v katerem se nahajajo, bi se s tem fenomenom (resno) ukvarjalo več ljudi, tako pa na svetu obstaja le peščica resnih znanstvenih člankov o krindžu. Še ti se večinoma ukvarjajo s krindž komedijami. Sicer razumem oziroma skušam razumeti, kam meriš. Akademski diskurzi so lahko krindž, ker želijo ali celo morajo biti kul, da bi se z njimi ukvarjal še kdo drug, in ne samo peščica navdušencev. Kulskost je, seveda, del prepričevalnih in diseminacijskih, strategij, ki jih najdemo tudi v znanosti (npr. v stiliziranih floskulah sicer bolj ali manj legitimnih, ampak tudi efemernih znanstvenih projektov, raziskav, pristopov, tem ipd.) in v akademskih diskurzih. V tem smislu se mi zdi, da je krindž nezaželeni in neželeni učinek promocije vsebin raznoraznih festivalov, konferenc, okroglih miz, pogovornih večerov (itd.) s priznanimi ali manj priznanimi akademiki, ki sodelujejo pri »kulifikaciji« tega ali onega.

Najbolj krindž knjiga, ki si jo prebral letos?

Včasih sem priča prepričljivim krindž odzivom na knjige, ki jih še nisem prebral. Včasih jih preberem, včasih pa branje teh knjig raje prestavim na prihodnost, ker ne maram bralskega krindža. Seveda, obstaja treš, ki je dovolj popularen, da se lahko nad njim zgražamo, se mu posmehujemo in ga zasramujemo, ampak tudi v trešu je pogosto nekaj fascinantnega ali vsaj zanimivega. Onstran ali navkljub literarnosti ali literarnih kakovosti ima vsak svoj treš in svoj krindž. Kritizirati ni težko, ampak ne maram se posmehovati ali sramovati namesto ali na mestu nekega pisatelja. Ni se mi težko identificirati s pisatelji, pisateljicami ali pisateljstvom, ki želijo v literarnem delu nekaj sporočiti – tako kot jaz –, pa jim morda, vsaj v mojem branju, prenos tega sporočila ni uspel tako, kot so si zamislili. V tem kontekstu zvestoba subjektivnemu krindžu predstavlja zaton analitičnega mišljenja in zmožnosti alternativnega branja. V sodobni slovenski književnosti je sicer precej namenskega in nenamenskega krindža, implicitnega in eksplicitnega krindža, s čimer se ukvarjam v neki drugi, manjši raziskavi, ki je del znanstvenoraziskovalnega projekta Oblike sramu v slovenski književnosti.

In najboljša knjiga?

Morda Jutra v Dženinu pisateljice Susan Albuhawa. Sicer pogrešam »najboljše« knjige …

Letos je pri LUD Literaturi izšel tudi tvoj novi roman Surferski dnevi. Pripravljaš kaj novega ali si bolj osredotočen na raziskovanje?

Trenutno sem ustvarjalno neosredotočen. Želel bi si ustvariti nekaj novega, sanjarim, ampak nimam dovolj vneme. Upam, da bom še kdaj kaj napisal, ampak nočem pisati samo zato, da bi pisal. To ne bi bilo dobro za nikogar. Pripravljam nekaj znanstvenih člankov oziroma poglavij za domače in mednarodne publikacije, v predalu imam osnutek monografije o slovenskih serijskih kriminalkah … Potem je tu še pedagoška dejavnost in vse ostalo, kar je povezano s službo.