Pariz je globaliziran do te mere, da so natakarji postali prijazni

Pariz je mesto, ki ga večina ljudi pozna, še preden vanj sploh stopijo – iz filmov, knjig, fotografij in kolektivne predstave o Evropi. Za Luko Novaka pa Pariz ni kulisa ali mit, temveč prostor, ki ga je zaznamoval bistveno globlje: kot otrok se je tja preselil z družino, tam odraščal, se učil jezika, se znašel v tujem okolju in se – kot pravi sam – v tem mestu tudi konstituiral. Francoščina je postala njegov drugi jezik, Pariz pa referenčna točka, h kateri se vrača znova in znova, tako fizično kot v pisanju. V knjigi Pariz na vse strani (Totaliteta, 2025) Novak ne ponuja klasičnega potopisa ali nostalgičnega sprehoda po znamenitostih, temveč osebno, hibridno mapiranje mesta: skozi okrožja, spomine, arhitekturo, politične premike in kulturne navade. Pariz bere kot prostor, kjer se stikajo zasebno in družbeno, intimna izkušnja otroštva in širši premiki sodobne Evrope – od globalizacije in izgubljenega šarma potovanj do »ekstremnega centra« v politiki.

Vsi poznamo Pariz, poznamo ga iz filmov, literature, sveta umetnosti, in še bi lahko našteval. Vsak izmed nas, ki se je ali pa se bo kdaj odpravil v Pariz, v njem najde nekaj »svojega«, nekaj, zaradi česar se v to mesto vrača znova in znova in zaradi česar ga nosi s seboj. Kaj pa je tisto, kar vam Pariz kot mesto predstavlja v vašem življenju?

To se vsak dan znova sprašujem in vsak dan znova imam enak odgovor. To je mesto, ki me konstituira. In ker sem veliko v Parizu, se velikokrat sprašujem tudi, zakaj sem tolikokrat v Parizu, kaj me v njem tako »matra«. Res je, da sem del življenja v njem odraščal, pa vendar: kaj je tisto, kar mene tako vleče k Parizu?

Dejstvo je, da je to mesto, kjer sem se naučil pisati v francoščini, in morda je to za duha zelo konstitutiven moment. V jeziku, v katerem začneš pisati, te nezavedno ustvarja in nezavedno določa. Jezik – francoščina – me je tako konstituiral in formiral kot človeka ter v meni pustil pečat, ki je povsem neizbrisen. Povezan sem z mestom, arhitekturo in umetnostjo tamkajšnjega prostora.

Sklepam, da sta slovenščina in francoščina za vas jezika, ki gresta z roko v roki, ki sta del vas od samih začetkov?

Slovenščina je materni jezik in prvi jezik. Opažam sicer, da tisti, ki so odraščali v tujini, svoj drugi jezik razumejo kot drugi materni jezik. Sam tega nisem nikoli povezoval na ta način, a dejstvo je, da francoščina je moj drugi jezik. V njem lahko razmišljam, se jezim in pišem, kljub vsemu pa mi je slovenščina prvi jezik.

Kolega, dopisnik, mi je nedavno razlagal, kako je svoje otroke dalj časa pripravljal na dejstvo, da se bodo preselili v drugo državo, da bodo tam dobili nove sošolce, da se bo govoril drug jezik … Kako je bilo, ko je vaš oče postal dopisnik iz Pariza oziroma Francije? So vas starši kaj pripravili na to spremembo ali so vas zgolj posedli v avto in se podali na pot v Francijo?

Danes so vsi otroci dvojezični in tudi vsi prebivalci Evrope govorijo angleško, torej je prehod bistveno lažji. Poleg tega imamo mednarodne šole in se lahko otroci dopisnikov učijo v angleščini.

Takrat pa me je, ko smo izvedeli, da gremo, oče malo začel učiti francosko, da sem se naučil nekaj preprostih osnov. A bil sem soočen s tem, da gremo v tujino, in to je bilo to. Prav tako ni bilo interneta, mobilnih telefonov, in razen pisem z domovino nisem imel stika, razen poleti, ko sem bil na počitnicah pri noni v Dekanih na Primorskem. Oče je sicer na dom dobival Delo, a tega takrat še nisem bral. Šel sem v šolo in primoran sem se bil znajti. Verjetno je bil tudi zato Pariz zame tako formativen.

Zagotovo je danes, v Evropski uniji, laže potovati med državami, ostati povezan in ne izgubiti stika z domovino?

Seveda. In nad tem sem navdušen. EU je eden največjih civilizacijskih podvigov – brez mej in s prostim prehajanjem. In to je več kot odlično. Ko gredo danes študenti na Erasmus v tujino, so ves čas povezani s svojo domovino. Sam to vsekakor zagovarjam in se mi zdi izjemen napredek.

Kljub temu pa ima današnji svet morda manj šarma, kajti potovanja danes nimajo več tistega čara, ki so ga imela nekoč. Če si takrat potoval v Jugoslavijo, je bilo to nekaj eksotičnega, in eksotično je bilo potovati v Pariz. Tega danes ni več. Če primerjamo Pariz z Ljubljano, družbeno-ekonomske razlike pravzaprav ni več – je pa v kulturi.

Nedavno sem bil na konferenci v Ženevi in razmišljal sem, kako se mi je, ko sem kot otrok s stricem potoval skozi Ženevo, zdela nekaj povsem drugega, nekaj radikalno drugačnega, četudi je bila alpska dežela kot Slovenija, nekaj čokoladno čarobnega in urejenega. Danes se mi zdi Ženeva morda celo manj razvita kot Ljubljana [smeh].

Globalizacija je res dosegla svoj vrh.

Absolutno. In po svoje to res ni fino. Povsod so McDonaldsi, Starbucksi in tako dalje. Predvsem pa je povsod enak t. i. way of life – način življenja. Recimo kava. Odnos do kave je povsod enak in definira svet. Kako se kava pripravlja, kako se jo pije, kako jo doživljamo, je povsod enako. Povsod srečamo isti tip kavarn specialk in sveže praženih vrhunskih kav, ki jim natančno poznamo izvor. In sčasoma to postane dolgočasno, ker nič ne ostane zamolčano, nič ni več skrito.

Pa vendar Pariz sam doživljam kot nekaj drugačnega, kot mesto, kjer so tudi kavarne nekaj povsem svojega, kjer je kultura bistveno drugačna od naše. Kako pa vi danes gledate na Pariz? Se je spremenil in ali je to še Pariz, kot ste ga poznali?

Pariz se je globaliziral do te mere, da so natakarji postali prijazni. Sliši se banalno, ampak natakarji so bili nekoč lakmus mesta oziroma kulture, kar še zdaleč ni nepomembno. Pariški natakar je bil zoprn, nadležen in ni znal angleško. Danes tega ni več. Vsi govorijo angleško, se trudijo biti prijazni in na nesramnega natakarja redko naletiš.

Seveda Ljubljana in Pariz po intenziteti in kulturi ne moreta biti enaka, ampak nikakor pa ni več takšne razlike, kot je bila nekoč.

Kaj pa politično?

Politično je Francija družba, v kateri imaš dva bloka, ki se »zlivata« v sredinski blok, ta pa postaja vedno bolj totalitarističen, ker požira tako levi kot desni blok in postaja vedno bolj agresiven. Po svoje je to ultraliberalen blok, kar Macron kot nekdanji bankir obvlada. In temu se približujemo tudi pri nas, ko vsi nenadoma postajajo sredinski. Francozi so to poimenovali »ekstremni center«, ki obstaja samo zato, da se obdrži na oblasti, in ne vsebuje nikakršnih idealov več. Bojim se, da je podobno tudi pri nas, čeprav so na levici in desnici kakšni ideali vsaj na videz morda še prisotni – ali pa se delajo, da so –, na sredini pa je samo še bazen za kadrovanje in vedno bolj nemoten pretok kapitala.

Se je pa v samem ljudstvu, tako pri nas kot v Franciji in navsezadnje drugod po Evropi, izgubilo vsakršno zaupanje oziroma spoštovanje do vladajočih, kajne?

Zaupanja je zelo malo. Z izjemo desnice, kjer imajo trdo jedro patriotov. Kar je pravzaprav ideologija, ne pa idealizem. Tudi na levici vedno bolj od idealizma žal prevladuje ideologija.

Za razliko od de Gaulla, recimo.

Tako je! De Gaulle je sploh tak primer. In danes se sprašujejo, kdo je danes še golist, kajti vsi, tako levi kot skrajno desni, se deklarirajo za goliste, čeprav je bil De Gaulle predstavnik republikanske desnice. Tak žlahten konservativec, konstitutiven za narod. To so bili politiki, ki so verjeli v stvar samo in so ji bili predani. Tega danes ni več.

Je pa res, da so bili časi drugačni. Po drugi svetovni vojni je obstajal vakuum in cilj je bil priti ven iz fašizma in nacizma, sledil je ekonomski bum in ljudje so dejansko lahko gradili na nekih vsebinah, česar danes ne morejo, ker je vse dostopno in ljudje v družbenem smislu nikamor zares ne stremijo.

Ne glede na vse pa vas Pariz še vedno vabi?

Absolutno. Predvsem pa so stvari še vedno tam: moja šola v Passyju je še vedno na istem mestu, Balzacova hiša prav tako še stoji … V Parizu se redko kaj zgradi in obstaja nekakšna pariška konstanta. Navsezadnje bi moral spremeniti celotno zasnovo mesta, da bi lahko karkoli spremenil. Poleg tega je zasnova Pariza buržoazna entiteta in ustreza današnji potrošniški naravnanosti, kar se tudi odraža. Zato se Pariz spreminja zgolj po kapljicah in ostaja mesto, kot sem ga poznal; čim pa se začne graditi kaj novega, višjega, kot na primer danes Stolp trikotnik (Tour triangle) na robu 15. okrožja, projekt arhitektov Herzoga in de Meurona, je odpor meščanov zelo močan, češ, take visoke stavbe ne sodijo v Pariz.

V knjigi, v prvih dveh poglavjih oziroma okrožjih, ste izredno romantični. Opisujete potovanje v Pariz, vožnjo s kolesom po mestu. Ste ga tako romantično res doživljali že kot otrok ali je to pogled nazaj?

Tudi sam se to sprašujem.

Ravno danes sem bral intervju z Aleksandrom Zornom, ki je dejal, da nobeno otroštvo ni idilično, da je pravo otroštvo lahko samo travmatično. Ne vem, ali se s tem v celoti strinjam. Res je, da je v Sloveniji trenutno popularen žanr, v katerem se popisuje travme, še posebej iz otroštva. Tudi sam sem imel v času, ko sem bil v Parizu, travme: bil sem žrtev medvrstniškega nasilja, nisem znal francosko, dva meseca nisem ničesar razumel … Ni bilo idealno, pa sem skozi svoje otroštvo vendarle zelo užival.

Torej drži, da je vsako otroštvo travmatično? Navsezadnje vsak otrok v odraščanju doživi nekaj, kar ga zaznamuje.

Imate prav. Gotovo je v vsakem otroštvu nekaj travmatičnega, ne vem pa, ali ga je treba opisovati samo skozi to prizmo. Razen ko gre za neko travmo, ki prevladuje nad vsem, seveda. V nasprotnem primeru travmo sprocesiraš in greš dalje.

Pariz v otroštvu je zame lep del življenja, ki gre z menoj dalje, in danes ga vsekakor vidim predvsem kot prijetno obdobje, ki ga pogrešam. Navsezadnje so to leta, ko je bil v zraku idealizem.

Vrniva se k sami knjigi. Poglavje, ki je bilo meni osebno najbolj intrigantno, je poglavje o stripu, o tem, kako v Franciji velja za kakovostno literarno smer. Tega v Sloveniji nimamo oziroma se strip šele počasi uveljavlja kot kakovostno gradivo. Je danes v Parizu strip še vedno na visoki ravni?

Strip je pri nas, v socializmu v Jugoslaviji, veljal za manjvredno obliko literature, namenjene otrokom. Tudi v Franciji je bil strip mišljen oziroma razumljen kot literatura mladih, in ne kot resna literarna smer. Zares je postal prepoznaven šele, ko so začeli v Le Mondu kot feljton objavljati Asterixa. S tem je Asterix postal prepoznaven kot resen humor, namenjen odraslim. Prej so ga odrasli namreč brali skritega za resnim časopisom [smeh].

Danes pa imaš v Franciji kopico ljudi, ki se s stripom ukvarjajo strokovno, ga preučujejo in so del univerzitetnega izobraževanja. Pri nas se to še zlepa ne bo zgodilo.

Res pa je, da se pri nas mainstream stripi nikoli niso zares prodajali, medtem ko so nišni stripi bistveno bolje sprejeti. Specializirane založbe so izredno razvite; veliko naredijo za to, da se strip prime, prodre med ljudi, in zelo se trudijo, da bi strip prišel na raven, na kakršni je v Franciji. A zavedati se moramo, da je Francija glede stripa več svetlobnih let pred preostalim svetom.

Ko sem prebiral knjigo, sem jo poskusil opredeliti žanrsko. So to eseji, biografija …?

Napisal sem jo v mešanem slogu, kot hibrid, ker je drugače niti ne bi mogel. Nastala je iz nuje, da bi povedal zgodbo o Parizu, ker mi je ležala na duši. Dolga leta sem se obotavljal, češ da še ni pravi trenutek, vse dokler v nekem trenutku preprosto ni šlo več, da bi zgodbo zadrževal v sebi. Zato je pisana skozi »okrožja« oziroma tiste dele mesta, ki mi nekaj pomenijo. Deljena je torej na podlagi psihogeografskih sektorjev. Tudi sama poglavja so deljena v skladu s spomini in doživetji: nekaj je vezanih na anekdote, nekaj na geografijo mesta, nekaj na psihologijo – torej na to, kako je četrt vplivala na psiho. Dejansko gre za psihogeografijo, ki je tudi v akademskem svetu vedno bolj prisotna veda.
Najpomembnejše pa se mi zdi to, da ko hodimo skozi mesto, mesto konstituira nas, mi pa konstituiramo mesto. Jaz vplivam na mesto in mesto vpliva name.

Preprosto je bil čas, da o tem napišem knjigo.

Čisto za konec: kdaj nekdo postane in se lahko okliče za Parižana?

Takrat, ko obvlada metro! [Smeh.]