Najpogosteje se priredba »ne bi smela« zgoditi zato, ker se tudi predloga ne bi smela

Rednim piscem in piskam rubrike knjigogled smo postavili nekaj vprašanj o knjigah in njihovih filmskih oziroma televizijskih priredbah. Tokrat je odgovarjal Aljaž Krivec.

Vaša najljubša kombinacija filmske oziroma televizijske priredbe in knjižnega izvirnika?

Težko izpostavim en sam naslov (velja tudi za naprej). Najprej mi na pamet pade Orlando (Sally Potter sreča Virginio Woolf). Kasneje še Zama (Lucrecia Martel sreča Antonia di Benedetta). V okviru slovenske kinematografije pa sicer slabo sprejet Anžlovarjev Vampir z Gorjancev (po romanu Mateta Dolenca) ter v resnici kultna Klopčičeva Sedmina (po romanu Bena Zupančiča).

Priredba, ki presega izvirnik?

Ne vem točno, zakaj, ampak to me nekako popelje na sredo 20. stoletja. Takrat je recimo nastala kopica privlačnih noir filmov hollywoodske produkcije, ki so bili pogosto posneti po ne tako zelo prepričljivih knjigah (denimo Dvojno zavarovanje, Noč lovca itd.). Podobno je bilo po moji oceni tudi pri nas: Na svoji zemlji, Ples v dežju (čeprav je tu razlika med kvaliteto predloge in filmom precej manjša), ne nazadnje serija filmov o Kekcu. Pri slednjih gre mogoče bolj za to, da sem se skozi Vandota res prebijal z veliko težavo.

Priredba, ki se ne bi smela zgoditi?

Na pamet padejo priredbe romanov Jacka Kerouaca, ki vedno spodletijo, pa morda romanov Jane Austen – te so sicer navadno privlačne, ampak skoraj vedno izgubijo smisel za humor, kar je seveda absolutno premalo, da bi sodile v »se ne bi smela zgoditi« kategorijo. Če pa naj govorim o konkretnih naslovih: v zadnjih letih me je denimo precej razočarala adaptacija Liščka, tudi nad ekranizacijami Demšarjevih romanov nisem bil pretirano navdušen.

Najpogosteje pa je bržkone, da se priredba »ne bi smela« zgoditi zato, ker se tudi predloga ne bi smela.

Priredba, ki bi jo radi videli?

Najprej mi nekoliko egoistično padejo na pamet knjige, ki sem jih urejal, tiste, ki so jih napisale_i sopotnice_ki z literarnega polja, in ne nazadnje tudi moj roman. Iz nabora svetovne literature pa mi večkrat pade na pamet meni zelo ljub Gargantua in Pantagruel Françoisa Rabelaisa, ki kljub svoji fami in pomenu še ni doživel ekranizacije. Najbrž zato, ker bi ga bilo mogoče omeniti pri odgovoru na naslednje vprašanje. Zdaj pa se je v meni porodila še želja, da bi si ogledal film po romanu Nož in jabolko Ivanke Hergold.

V resnici se pri večini knjig, ki jih preberem, na kakšni točki vprašam, kako bi delovale kot predloga za filmski scenarij, in bi na neki način rad videl vsako od njih. Pogosto se mi to vprašanje poraja ob branju slovenske literature (ki je po poklicni dolžnosti preberem največ), a morda prej zaradi nekih kontekstov kulturnega prostora. Bi denimo slovenska literatura z lažjim prehajanjem do medija filma živela na drugačen način, dosegla širšo publiko? Se morda retrospektivno celo izkazala za bolj zanimivo, kot jo pregovorno ocenjuje slovensko bralstvo? Slovenski film se je denimo v zadnjih letih z nekaj inovativnosti in sproščenosti v pristopu vendarle legitimiral pred domačim občinstvom.

Ali obstajajo knjige, ki preprosto »ne bi delovale kot film«?

Mogoče si je kakšno knjigo težko predstavljati kot predlogo za filmski scenarij – če sem na tem mestu tehnicističen in knjigo razumem kot medij za kakršnokoli besedilo, potem iz tega izhaja, da si je na platnu teže predstavljati besedila, ki niso prozna ali dramska. A mislim, da to ne pomeni, da tudi kakšna pesniška zbirka ali celo literarnovedna strokovna monografija v teoriji ne bi mogli delovati kot film, le posneti ga je treba. Po drugi strani pa, če grem v absurd z drugim predznakom, nobena knjiga ne deluje zares kot film in obratno, ker je knjiga pač knjiga in film pač film, iz česar lahko sledi, da je neka podoba filmične knjige stvar naše percepcije, a tudi dogovora.

Imate raje zveste ali svobodne priredbe?

Bližje mojemu okusu so svobodne priredbe (enako velja za gledališče), ki dajejo več poudarka interpretaciji besedilne predloge oziroma se morda osredotočijo samo na neke ravni, detajle, morda zadevo postavijo v nov kontekst in v končni konsekvenci morda za izhodišče jemljejo le osnovne koordinate sveta besedila, v okviru katerega izpišejo novo zgodbo, kot v slogu kakšnega fan fictiona denimo. Po drugi strani pa lahko zvesta priredba očara z drugimi elementi, denimo igro, scenografijo, kostumografijo itd. Tako sem zelo užival v filmu Kdo je tu nor? bratov Coen, ki je komaj zaznavno osnovan na Homerjevi Odiseji, a tudi ob različnih priredbah Semnja ničevosti, ki so praviloma precej zveste izvirniku – denimo film režiserke Mire Nair z Reese Witherspoon je vizualno in igralsko čudovit. V zadnjem času je mojo pozornost pritegnilo tudi Babičino seksualno življenje Urške Djukić in Émilie Pigeard po delu Milene Miklavčič, ker se nič kaj filmičnega dela loti na inovativen način.