Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let. S sosedovo Špelo sva vzela vsak svoje kolo in se vozila po ulici. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov, ko sonce kar ne zaide in ljudje lenobno posedajo po balkonih. S Špelo sva imela dovolj energije, da sva namesto gledanja večernih risank uvedla kolesarska tekmovanja. Spomnim se, da so bile moje roke še vedno lepljive od lučk, ki nama ju je prinesla mama, in zrak je dišal po koruzi, ki so jo pekli nekaj hiš niže.

Nejc je rad kuhal.

Sara Štern rada piše, še raje pa prebira knjige in o njih razpravlja. Ukvarja se z vsem po malem, čeprav so ji še posebej pri srcu kratke zgodbe. V prostem času je najraje izgubljena v naravi, inspiracijo pa išče v vsakodnevnih stvareh. Živi v Ljubljani, velikokrat pa se potepa tudi po domači Koroški.Preberi