Prozni prvenec Stanke Hrastelj je v češki literarni kontekst vstopil v skoraj idealnem trenutku. Med tukajšnjimi literarnimi kritiki namreč nekaj zadnjih let na področju proze poteka na sploh tvorna razprava, katere osnova je polemika med »avtonomisti« (apologeti pisave, ki se ne ozira na bralca, temveč predvsem na jezikovno samobitnost in predstavni svet dela) in »recepcionisti« (zagovorniki t. i. kakovostnega mainstreama, bralsko dostopne, a hkrati kvalitetne literature). Poleg tega pa je pri nas v zadnjih letih naenkrat izšlo nekaj knjig, med katere bi se lahko tukajPreberi

Pred nekaj leti je v čeških literarnih revijah potekala diskusija o kritičnem stanju češke književnosti, ki se je v kratkem prelevila v debato o krizi književne kritike in spreminjajoči se (ali že spremenjeni) vlogi, identiteti in situaciji književnega kritika. Predstavljam si, da se s podobnim položajem soočajo tudi v drugih državah. V lokalnih literarnih in kulturnih revijah je kot posledica teh razkropljenih člankov izšlo nekaj izdaj, ki so se podrobneje osredotočile na to temo. V anketi revije A2, ki so jo izvedli leta 2014, so povprašaliPreberi

Ondřej Hanus (1987) je češki prevajalec, pesnik, urednik in kritik. Magistriral je Karlovi univerzi v Pragi, kjer trenutno opravlja tudi svoj doktorski študij. Izdal je dve pesniški zbirki. Za zadnjo je prejel tudi nagrado Jiříka Ortena. Ureja literarno revijo Psí víno in dela na Inštitutu za češko literaturo AS CR.Preberi