Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Poezija se sicer lahko poskuša vračati v pravljično preteklost in dotakniti možnosti drugačnih življenj, toda v Točkah izginjanja je njen glavni izziv, kako vsaj malo razumeti (zunanji) svet, ki vanjo nenehno prodira. Govorkina identiteta se zdaj na novo vzpostavlja tudi kot družbena funkcija, povezana z družino, predniki in pričakovanji drugih. Zaveda se, da ima tudi ljubezen nemara omejen rok uporabe, zato je njen pogled zrelejši in natančnejši, pozoren na praznine in odnose, ki jo skušajo negotovo zapolniti.Preberi

prazni prostori so vedno glasni

Nobenega vrelca ni, nobene lave, besede prihajajo počasi, obotavljajo se in še takrat ko pridejo, se jim zdi, da so same sebi namen. Rušim postavljene stavke v podpomene in razbiram, ali ni tudi tega preveč. Še to, kar se na koncu izpiše, je obsojeno na kritiko, pomisleke, predvsem o tem, da se je bistveno že izpovedalo v izbruhu, ki sem ga položila v jutro, še pred prvo kavo, nato pa umirilo in, ja, ostalo tamPreberi

Lucija Stupica je svoja otroška in najstniška leta preživela v Šmarju pri Jelšah, nato je sledilo še več ljubljanskih let z vmesnimi mesečnimi prekinitvami z bivanji v tujini, da bi nazadnje pisala poezijo v Stockholmu. Je pesnica in oblikovalka interierjev. Njena zbirka Čelo na soncu (Beletrina, 2000) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledili sta zbirki Vetrolov (2004) in Otok, mesto in drugi (2008) ter nagradi, nemška Hubert Burda in švedska Klaas de Vylder za priseljene avtorje. Točke izginjanja je naslov nove knjige, ki nosi letnico 2019.Preberi