na nebesnih razpotjih cvetijo zvezde.
njihove oči se odpirajo v tiho žarenje,
ki toplo pomirja razbrazdan nočni plašč.
sramežljivo zlata luna,
s tančico oblakov čez obraz,
se mirno, mirno spušča čez žametni obok.
zanke črnih senc segajo v lačno temo,
ravno prav svetlo, da je razpoznati odtenke vesoljskih barv.Preberi

Katja Božič (1974) se v službenem času posveča besedam, ki dišijo po pravnih oksimoronih, lep kos preostanka pa na vse mogoče načine besedam, ki živijo v drugih svetovih. In zbira njihove odtise za čas, ki bo tekel počasneje. Ni še izdala pesniške zbirke in ni še posadila drevesa. Podkupljiva je za svetlobo poletnih predvečerov in bele frezije ter skrajno naivna do ljudi, ki znajo gledati v oči in poslušati tišino. Rada ima družbo nalivnih peres, fotoaparatov in ljudi, ki namesto roke ponudijo objem.Preberi