Rustikalno popoldne. Sonce posije le za toliko, da te zmede. Dovolj poležavanja, zanič čajev in slabega zraka. Dovolj vsega; neba in ptic in rož, si rečem in hodim do jezera. Pravzaprav si ne rečem ničesar. Vidim megleno, ker nimam leč. Nosim moder pulover, ker sem žalostna. Vame se zaljubi labod; gotovo, ker plava proti meni. Ne mara ribiča. Danes ostajajo le ribiči, nema gladina vode in nečloveško sivo nebo. Jaz z dežnikom, ki je zložljivPreberi

Mož vedno nosi sabljo, ženska pa nož. Psi ližejo njihov strup in le s težavo postanejo nestrpni. Vidijo, toda ne slišijo. Zaspijo na tepihu, še preden pride noč, odblesk in brnenje. Čas za britje dlak in omočena vrata kabine. Sablja. (Ga gleda.) Koža. Vroč zrak in mrzlo minevanje časa. Samota, sestanek, sramota, jutri pa dvoboj na cesti. Kdo se ne bo na lepem branil vsaj s strupniki, kot kača, ki jo vržejo na led? AliPreberi

Katarina Stopar o sebi ne bi kaj rada pisala. Pa vendarle se tam vse začne. Rojena v Ljubljani (1987), je maturirala na Gimnaziji Poljane, trenutno pa zaključuje študij primerjalne književnosti in literarne teorije ter umetnostne zgodovine. Pisala sem in bom, pravi. Zdaj pa večinoma le študira, slika, ureja in razpošilja svoje prastare kratke tekste. Obžaluje, da ni raje vpisala študija filozofije, z veseljem pa bi postala novinarka, slikarka portretistka, psihologinja, kreativka ali pa pomivalka oken,Preberi