Kdor v 21. stoletju daje prostor ne zgolj predsodkov polnim, temveč nezaslišano butastim izjavam tipa »ženske niso enako sposobne moralne presoje« ali »nikakor nismo in ne smemo biti enaki«, se bržčas ne zaveda, da s tem daje prostor in krila vsakemu domačemu tiranu in pocestnemu nadlegovalcu, ki ima »seveda drugačne seksualne potrebe kot ženske«.

Novoletna zaobljuba: družabna omrežja ne bodo več ventil za frustracije.

Zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih?

Književni prevajalci in pisuni naj bi bili že pregovorno vase zaprta bitja, ki ždijo v svojih čumnatah in vzniknejo na plano izključno tedaj, ko zmanjka kave ali cigaret … ali pa, ko je na sporedu bolj ali manj sporadično druženje v obliki literarnega večera ali prevajalskega simpozija. Pa se res beremo? Sebe ali drug drugega? In če se ne, bi se morali?

Ko sem se pripravljala na materinjenje, po vseh predpisih zgledno registrirana in polikana, skoraj staromodno ugnezdena lezbijka (na srečo pa niti malo bogaboječa in precej ponosna na svoje partnerstvo), so po državi divjale priprave na drugi referendum o naši pravici do poroke in izenačitve pravic s heteroseksualnimi pari.

Problem imam z doumevanjem, kaj je današnji “podjetnik”, z doumevanjem, da je to novo idealizirano stanje duha.

Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

Privoščljivost ni več omejena na osebne okoliščine in življenjski slog, ki so bili od nekdaj tarča firbcanja in zgražanja – temveč se na tapeti znajde celo visoko strokovno, poklicno, umetniško ustvarjanje.

Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.

Večkrat sem že pomislila, da nikoli ne bi menjala svojega relativno svobodnega delovnika, za katerega v Sloveniji resda ne vem, koliko časa bo zaradi nizkih in poznih honorarjev sploh še mogoč, s serijskim delom za evropske mastodonte, ki ne puščajo prostora za ugovore v smislu osebne svobode.