Vprašanje, ki me preganja, je, zakaj vedno iščem načine, kako zapustiti neko resničnost, neko telo, nekega sebe, ki se zgradim. In zakaj sem zapustil že toliko prostorov – in se zato vselej znova v novih prostorih rodil?

Ko dva svetova trčita, nihče ne preživi. In vendar: nekaj se rodi.

.

Gib na gib,
zrno na zrno; sesuvajo
se na kup, otroci,
gmote testa, naključno
vzpostavljeni udi, prisila
delitve, življenja,
krvi:

kamen na kamen,
otrok na otroka, smejanje
v smejanje, blaženi obrazi,
brutalni v sreči.

Krik čez krik,
zrno na zrno; spodmaknjena
tla, skozi katera
opora trohni.

.Preberi

Še hoja se transformira
v poenostavitev geste, ki zavojuje:

samota kot madež na senci,
samota kot list v možganih: zataknjen,
znova izdrt, prelomljen, zlorabljen

v branje in vsako novo omembo –
nihče me ne bo iztrgal iz peskovnika paralize,
peskovnika opazovanja, ki boso ločuje življenjePreberi

Jan Krmelj (1995) je gledališki in literarni ustvarjalec. Odpira prostore za uprizoritve in besede. Trenutno pripravlja svojo drugo knjigo pesmi in predstave Triadni balet, Antifone ter Ultimo corpo. Preberi