O nekaterih avtorjih pravimo, da pišejo vedno en in isti tekst. Občutek, ki je znan tudi kritičarki, kajne? Pozneje, ko napisano kritiko preletimo, dobimo občutek, da smo pred kratkim natančno nekaj takega že napisali – o neki drugi knjigi.

Na ta način moj ponovno oživljeni tekst zastavi vprašanje stališča. Vprašanje, ki mnogim kolegom dvigne krvni tlak, vem. Med drugim tistim, ki radi ohranjajo ločnico med politiko in poezijo ter se zavzemajo za načelo l’art pour l’art. Tako želijo namreč privzdigniti neodvisnost literature, ki naj se ravna zgolj po estetskih zakonih.Preberi

V tem trenutku se počutim kot Alfred Kerr, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Nekega jutra sem se prebudil kot slaven kritik.« Vem pa tudi naslednje: slava v obliki pozornosti javnosti se dandanes hipoma pojavi, pa tudi hipoma ugasne, zato bi rada svojih petnajst minut slave namenila – in upam, da mi boste odpustili – sporočilu, da svoj tekst, ki bo kritika literarne kritike, seveda razumem predvsem kot samokritiko in opozorilo sami sebi.Preberi

Insa Wilke je nemška kritičarka, ki piše med drugim za DIE ZEIT, Süddeutsche Zeitung in Tagesspiegel, dela pa tudi za WDR, Deuschtlandfunk in Deutschlandradio Kultur. Od leta 2005 redno pripravlja in moderira kulturne dogodke. Leta 2010 je postala vodja programa v Literaturhaus Köln, a je to pozicijo že dve leti kasneje zamenjala za poklic svobodne kritičarke. Je članica žirij za nagradi Petra Huchla in Itala Sveva. Leta 2010 je izdala knjigo Ist das ein Leben. Der Dichter Thomas Brasch. Leta 2014 je prejela nagrado Alfreda Kerra za literarno kritiko.Preberi