Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

Že nekaj časa je slišati svarila, da se moramo Slovenci paziti pred tujci, da je narodova srčika spet ogrožena in da je treba zategadelj zapreti meje, ker da bodo oni sicer prišli med nas in nas pomendrali. Menim, da se motijo. Menim, da nevarnost preži od drugod. Da moramo biti pozornejši na tiste, ki so že med nami.

Čeprav del mojih prednikov izvira iz okolice Trsta in so se bili od tam zaradi fašističnega nasilja in raznarodovalne politike naposled prisiljeni priključiti eksodosu Primorcev, ki je vodil na Štajersko, je bil fašizem zame boljkone beseda na papirju.

Bil je topel pomladni dan, deželica se je ravnokar otresla okovov snega, pod redkimi zaplatami, ki so še vztrajale na osojnih predelih, se je že zelenila trava, reke so žuborele in ptice radoživo pele. Po travniku, ki je vodil k potoku, je korakala nenavadna četica.

Ritem življenja med plovbo je upočasnjen. Dogodki, ki so v vsakdanjem življenju, kot ga živimo na kopnem, malone banalni in sami po sebi umevni, tu mimogrede postanejo glavna atrakcija dneva.

Izseljenstvo je danes le še geografski pojem, ni pa več stanje duha.

Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.

Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

Na Japonsko sem se odpravila z dvema kovčkoma. V enem so bila oblačila in ostale potrebščine za dvotedensko potovanje, drugi, težji in večji, pa je bil naphan z vsemi predsodki in ustaljenimi prepričanji, ki si jih zahodnjaki, predvsem tisti, ki tam še nikoli nismo bili, delimo o Japonski. Načrpala sem jih iz medijev, nekatere pa prav tam do nedavnega prizadevno širila tudi sama.

Tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.