Who said it: SUCCESSION OR SHAKESPEARE?

Succession sem začela gledati šele po koncu tretje sezone, potem ko je bil že cel internet poln memov, tribute accountov in navdušenja: Succession je najboljša serija vseh časov / OMG obssessed / Is Succession the greatest series of all time? / #teamKendall vs. #teamRoman / #shivposting / @SuccessionFashion. Serija je bila nominirana za 75 emmyjev in jih dobila 13 (za leto 2023 jih še niso podelili). Začeli so vznikati Insta profili, posvečeni posameznim likom, pa kostumografiji, ki je z nevpadljivimi, nebrandiranimi kosi The Row, Altuzarra, Tom Ford, Kiton popularizirala quiet luxury, fešn, ki ne kriči; ki zahteva izurjeno oko; kjer moram prepoznati kos, da vem, kako izven mojega dosega je. Poseben fenomen interneta je postal sadboi lik Kendall Roy, ki se je skozi štiri leta razvil v ikono sad insta girls (priporočam profil Kendallroylookingsad). Ko sem končno z zamudo stopila na ladjo, imenovano Succession, sem pobindžala vse tri sezone in stežka čakala na četrto, ki se je že od začetka glasno oglaševala kot ZADNJA (sad girls and boys everywhere).

Če bi Succession spremljala sproti, bi izkušnja gledanja trajala pet let; tako je bila zame malo krajša. Fiktivna časovnica, znotraj katere spremljamo družino Roy od prvega dela prve sezone, v kateri praznujejo Loganovo osemdesetletnico (in dolgo pričakovani odstop s položaja CEO-ja Waystar Royco), do zadnjega dela četrte sezone, ko se dejansko začne nasledstvo, je bolj kondenzirana: zdi se, da obsega približno dve leti (čeprav internet po drugi strani pravi tudi, da je Logan Roy umrl pri 84 letih; časovnica je malo zmedena). To je dovolj velik časovni obseg za konkretno družinsko sago, ki bi bila lahko tudi saga o monarhiji: družina Roy je namreč praktično royalty, njihova zgodba ima vse motive kraljevske igre. Ključna koncepta te družine sta MOČ in DENAR: ključen cilj je KAKO OHRANITI MOČ V DRUŽINI; družina je kot s plesnijo obdana s plastjo oportunističnih figur, ki so hkrati smešne in nevarne, strašljivo groteskne (Cousin Greg, o katerem Lukas Matsson pravi: Two meters of pure nepotism. An inbred Habsburg giant.). Protagonisti serije so izjemno bogati, ki s svojimi sredstvi za svet ne delajo nič dobrega, zato pa se ogromno ukvarjajo s sabo in (nereflektirano) z odnosi, ki jih povezujejo. Zato so primerjave s Shakespearom v tej izjemno dobro napisani seriji pogoste in tudi upravičene.

Succession ima poteze Shakespearovih kraljevskih iger, tragedij, pa tudi katerega od njegovih komičnih del: vsebinsko, pa tudi jezikovno! Shakespeare je s svojim jezikom zabavno kreativen, in čeprav naj bi pisal za najširše množice, si veselo izmišljuje besede, posebno dobro mu grejo žaljivke. Jezik v Succession marsikoga moti, ker je gol in stisnjen v medmete in operativne klišeje, skozi katere pronicata praznina in neartikuliranost protagonistov. Po drugi strani pa je jezik občasno, in tudi tukaj govorim predvsem o žaljivkah in kletvicah (FUCK OFF! in njegovih milijon različic), izjemen, fascinanten konstrukt: I’m going to grind his fucking bones to make my bread / I wondered why you looked like a goose trying to shit a house brick, you piece of dirt / You look like a dildo dipped in beard trimmings. Žaljivke: od vseh najljubši del jezika.

Jeremy Strong in Brian Cox kot Kendall in Logan Roy. Foto: Peter Kramer/HBO.

Prvi Shakespeare (ta je zelo očiten): Kralj Lear. Če Succession berem skozi Shakespeara, je Kralj Lear nedvomno temelj. Protagonisti: Logan Roy (kralj Lear), Kendall, Roman, Siobhan in Connor Roy (Kordelija, Goneril, Regan, občasno tudi Norec in Kent). Logan Roy ima štiri otroke, od katerih so trije sinovi, kralj Lear pa ima tri hčerke, vendar je osnovna premisa enaka: oče bo svoje kraljestvo razdelil med otroke, in sicer v skladu s tem, kako uspešno bo posamezni otrok nahranil njegovo samoljubje. Oba očeta sta z nasledstvom radodarna samo za trenutek in v teoriji: realnost tega, da bi se zares umaknila s prestola, ni privlačna; moč, ki sta jo (v trenutku, ko možgani za trenutek niso bili zamegljeni, mogoče?) predala naslednji generaciji, bi rada dobila nazaj. Kralj Lear po predaji kraljestva zdrsne v norost: malo zato, ker je star in ker noč preživi na nevihti, predvsem pa zato, ker že tisoč let sedi na poziciji neizmerne moči. Logan Roy (ki nasledstva sicer do truge ne preda, ampak z njim samo maha pred obrazi svojih otrok) ne znori, doživi pa možgansko kap, urinira po tleh in sprejema odločitve, ki bi se jim lahko reklo nore. V svetu, v katerem so senatorju iz Kentuckyja Mitchu McConnellu že dvakrat javno zmrznili možgani, pa še kar opravlja to pomembno službo, in v katerem obstaja meme Sure, Grandma, let’s get you to Congress, sta gigaboomerja kralj Lear in Logan Roy še zmerom logična vladarja – raje zaupamo tistim, ki svet vodijo že osemdeset let, kot da bi predali štafeto. V teatru še nikoli nisem delala Kralja Leara in zdaj, post Succession, ob njem prvič pomislim na generacijski konflikt.

Tradicionalna interpretacija Kralja Leara me sili, da bi se mi na koncu nori starec zasmilil; da je Kordelija dobra (resnicoljubna, usmiljena, odpuščajoča) hčerka, Goneril in Regan pa zlobni (klasični starejši sestri!), ampak pošasti ustvarijo pošasti: Goneril in Regan sta se vrednot verjetno naučili v očetovem naročju. Tista, ki v Kralju Learu v resnici odstopa od normale, je Kordelija – in takega lika v Succession ni. Ob Kralju Learu in ob Succession se vprašam, ali je čustvo ljubezen v okolju, ki ga tako močno diktira politika, sploh mogoče (ljubezen ne obstaja, obstaja samo politična zveza!). V Shakespearovi tragediji je veliko govora o ljubezni in dolžnosti otrok, o očetovski ljubezni s strani Leara pa ni sledu. Kot je tudi ljubezen Logana Roya, če sploh obstaja, izjemno komplicirana, pogojena / hipna / pretekla / vezana na spoštovanje, ki ne obstaja / kaže se v zametkih / pogledu / vzdevku Pinky, s katerim Logan kliče Shiv. Mogoče še te drobce najdem samo zato, ker rada idealiziram koncept družine. Pri Loganu Royu in Learu so vsi odnosi poslovni, javni, politični; to sta osebi, ki jima za rojstni dan ni mogoče kupiti ničesar: vse predmete si lahko kupita sama, doživetja ju že zdavnaj ne zanimajo več.

Drugi Shakespeare: Macbeth. Protagonista: Siobhan Roy in Tom Wambsgans (lady Macbeth in Macbeth). Moralisti se ob Succession zgražajo, da v seriji ni niti enega pozitivnega (nice) lika, še več, da so vsi liki pošasti. (Meni je to super, ker rada seciram grozo.) Pogosto se sliši tudi, da v seriji ni niti enega pozitivnega odnosa; vsi odnosi (med partnerji, med starši in otroki, med sorojenci, med prijatelji) se zdijo politični, čustvo ljubezen pa med njimi ne obstaja (Ljubezen ne obstaja, obstaja samo politična zveza!). Ker sta oba grozna, bi transakcijsko partnerstvo Toma Wambsgansa in Siobhan Roy lahko primerjali s parom Macbeth (ni vedno jasno, kateri je kateri): če ne bi bila v nasprotju z Macbethoma oba nesposobna. Siobhan Roy je v primerjavi z lady Macbeth (kar bi bila lahko tudi njena mama, ultimativna mrzla riba, lady Caroline Collingwood, če bi čutila do česa kakšno strast) pri manipuliranju svojega moža in bratov precej neuspešna, ker si preveč želi moškega pripoznanja (Siobhan na internetu obstaja kot utelešenje koncepta girlfailure). Shiv in Tom sta lahko Macbetha samo skupaj, kot kliše para pošasti, vendar sta ti pošasti bolj osamljeni kot sta lord in lady Macbeth – vsak trenutek se lahko požreta med seboj, sta pa zvezana skupaj, to je njuna osnovna dinamika.

Tretji Shakespeare: Romeo in Julija. Protagonista: Kendall Roy in Naomi Pierce (Romeo in Julija). V mojem srcu, oddelek Succession, posebno mesto zavzema lik Naomi Pierce, razvajene hčerke in nekdanje (?) odvisnice od kokaina in partidrog iz družine Pierce. Družina Pierce je lastnica drugega fiktivnega medijskega konglomerata in je družini Roy konkurenca; Waystar Royco načrtuje prevzem podjetja PGM, vendar plan propade (večkrat). Med pogajanji družina Roy obišče družino Pierce, ki ji poveljuje matriarhinja Nan Pierce, na njihovem družinskem posestvu, kjer skupaj večerjajo. Naomi Pierce večerjo odpre s citatom iz Riharda II. (!): The purest treasure mortal times afford is spotless reputation. Po večerji se Naomi in Kendall zbližata (skupne travme) in postaneta par. Če bi družini Roy in Pierce imeli stolpnici, ki bi stali v istem delu Manhattna, bi bili to stolpnici iz filma Romeo in Julija Baza Luhrmanna: rdeči Capulet na levi in modri Montague na desni. Kendall in Naomi sta Romeo in Julija; skupaj malo zato, ker sta si podobna, malo zato, ker to nikomur v družini ni všeč. Ne umreta, zveza samo izzveni, ker je ambicija ali potreba po partnerskem odnosu (Ljubezen ne obstaja, obstaja samo politična zveza!) v sedanjosti, ki jo opisuje Succession, samo stranska zgodba, kaprica, za oba vpletena veliko manj pomembna od razreševanja travme z matično družino. Kakorkoli, obe družini bi si zaslužili: a plague on both your houses.

Matthew MacFadyen in Sarah Snook kot Tom Wambsgans in Shiv Roy. Foto: HBO.

Četrti Shakespeare: Hamlet. Protagonist: Kendall Roy (Hamlet, ampak tudi Ofelija). Če Succession gledam z vidika generacije, na katero se lahko navežem (in to je, ker je vsako pisanje osebno, seveda najpomembnejši vidik), je glavna vsebina serije odraščanje in osvobajanje od staršev. Zato je Succession, če govorim o shakespearjanskih vplivih, v jedru najbolj Hamlet. Sodobne verzije danskega princa, razvajenca, ki se ves čas ukvarja s sabo (tako je bil vzgojen in drugega ne pozna), so lahko delno vsi Loganovi otroci, najbolj pa je prisoten v Kendallu, ki ima največ prostora za avtorefleksijo (če je za zavozlane misli protagonistov Succession to sploh približno primerna beseda!) – nima monologov, s katerimi se na dolgo izraža danski princ Hamlet, vidimo pa ga v kadrih, ko strmi v vodo ali v prazno; vidimo ga v samoti. Kendall vse štiri sezone niha med željo po osvoboditvi (kako ubiti očeta) in željo po očetovem priznanju. Da bi mu uspelo eno ali drugo, je pripravljen žrtvovati vse okrog sebe (nanje niti ne pomisli): svoje sorojence, svoja otroka (stranski osebi v njegovem življenju), celo možnost, da bi si življenje oblikoval po svoje. V tem je poglavitna kastracija Loganovih otrok: za življenje, pa tudi za Waystar Royco, nimajo nobene vizije. Kendallov ultimativni cilj in uspeh bi bil: biti približno podoben očetu. Kendall je objesten in tragično nesamozavesten, brezmočna, nesignifikantna figura, ob kateri me v trebuhu zgrabi krč cringea. Kendall je lik, ki zbledi v vsakem prizoru, v katerem se pojavi še njegov oče. V tem je glas generacije in tragično relatable.

Fun fact je, da je Kendall Roy ne samo Hamlet, ampak tudi Ofelija: na internetu je postal spokesperson za koncept girlified, njegove fenice se imenujejo Kendall Girls. Kendall je pogosto v vodi. Na koncu prve sezone (Shivina poroka) z natakarjem/dilerjem na poti po droge z avtom zletita v jezero, diler utone. Na začetku druge sezone se namaka v bazenu za meditacijo v rehabu na Islandiji. Na koncu tretje sezone (Carolinina poroka) se napije in z obrazom navzdol leži na blazini v bazenu, zdrsne dol in skoraj utone. V tretjem delu četrte sezone s sorojenci na trajektu (Connorjeva poroka) izve za Loganovo smrt. V zadnjem prizoru četrte sezone, na samem koncu serije, Kendall na klopci z obale strmi v reko Hudson: dokončno poražen, lahko bi bil tudi v vodi kot Ofelija (Jeremy Strong je menda predlagal ta konec). Poleg močne povezave z vodo je Kendall – kot Ofelija – s strani drugih likov (seveda v prvi vrsti Logana) ves čas diskreditiran, ker je a) potreboval rehab, b) psihično labilen. Logan Roy dobesedno reče: Kendall is mentally ill. He is insane. Tako je Kendall, ki je kljub vsem privilegijem nenehno neuspešen, nenehno ranljiv, nenehno negotov in struggling (potencialno samomorilen) anti-hero, postal glas deklic, ki se prebijajo skozi čustvene bolečine odraščanja, pri čemer jih nihče ne jemlje resno. Watching Kendall is like watching 20s me failing to live up to the »Cool Girl Monologue« from Gone Girl, je komentar punce z Reddita. Se strinjam: pogosto bi se bilo laže uleči v vodo med orlice in vijolice in postati neproblematično, idealizirano truplo (Ofelija) kot se dnevno soočati s svojim neuspehom in tem, da me redkokdo jemlje resno.

Also, da zaključim s Hamletom: Lukas Matsson je dobesedno Fortinbras.