O hruškah, knjigah, ki jih je premalo, in policah, na katerih včasih kaj manjka

Nedavno sva z odgovornim urednikom ugotovila, da v Literaturi že nekaj let ni bilo govora o tem, kaj se pri nas dogaja na področju mladinske književnosti. Pa poglejmo! Kako so se prijele hruške in kakšne so letine? Zlate ali črvive? Česa je (po novem) preveč in česa premalo? S kakšnimi problemi se srečujejo nekateri založniki (in posledično tudi avtorji, prevajalci in bralci), pa tudi nekateri knjižničarji?

Mrcina kosmata pa zvrne zibel, jo pobaše in odide. Čez nekaj časa pa ji zopet prinese zibel, a zvrhano napolnjeno s sladkimi hruškami.

Za eno zibel sladkih (oziroma zlatih) hrušk, kakršne dobi v pravljici Hvaležni medved v dar mati, potem ko medvedu izdre trn, se vsako leto nabere tudi pri nas. Preden nadaljujem, je nemara na mestu kratko pojasnilo, o kakšnih hruškah je vendar govora, za tiste (upam, da le še redke), ki jim je to v preteklih letih ušlo; gre za znak kakovosti, s katerim Pionirska – Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo oziroma uredniški odbor Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig označi najboljše otroške in mladinske (domače in prevedene) knjige. Koliko je ena zibel? V kontekstu ozimnice dovolj – mrzle in temačne zimske dni se da preživeti ob odličnem branju, pa še kaj ostane. Povedano s konkretnimi številkami (kajpada v številu izvodov, in ne kilogramih) pa takole: leta 2013 (to je namreč zadnje leto, za katero so zbrani vsi podatki, »obdelava« knjižnih izdaj preteklega leta je trenutno še v delu) je pri nas izšlo 970 otroških in mladinskih knjig; od 842, kolikor se jih je vrednotilo (pri tem so namreč izvzeti knjižni izdelki otrok in izdaje, ki so nastale kot – včasih stranski – rezultati posebnih projektov), si je zlato hruško prislužilo 53 novih naslovov in 50 ponatisov (od 115), skupaj torej 103 knjige. 727 novih naslovov številko 53, ki se sicer utegne zdeti povsem spodobna, nedvomno postavi v novo perspektivo. Za eno zibel jih je, to že, a takšne letine vendarle ne moremo šteti za posebej uspešno, čeprav nikakor ne smemo spregledati tudi vseh »prav dobrih« in »dobrih« knjig, ki si vendarle zaslužijo pozornost tudi bolj izbirčnih bralcev. A kljub temu ostane skoraj štiristo naslovov, ki jih žal ni mogoče priporočiti v branje, kar z drugimi besedami pomeni, da pri nas letno izide približno enkrat več mladinskih knjig, kot bi bilo treba (glede na kakovost!). »Konec koncev že moraš napisati knjigo, če dobiš za rojstni dan pisalni stroj,« meni muminočka, ki se v stripu Tove Jansson Mumin in morje odloči napisati veleroman o morju, iz katerega se na koncu izcimi samoizpovedna knjižica z naslovom Kako pogrešam svojo varno verando. Vsekakor to sumljivo spominja na tiste avtorje, ki so podpisani pod ne pretirano uspele knjige (pri čemer se rado dogaja, da se ne ustavijo pri eni sami takšni … na leto – očitno je s pisalnim strojem prišlo tudi nekaj pol papirja!). Leto 2013 po razmerju med dobrimi in slabimi knjigami sicer ni posebno, je pa spodbudno vsaj dejstvo, da se je razmerje vendarle nagnilo na stran dobrih knjig.

Videti je, da se za zdaj nekateri založniki še ne pustijo motiti in z mirno vestjo (ter z očitno pozitivno bilanco) producirajo slabe, včasih le napol knjižne izdelke, vendar pa so informacije s terena že tudi razveseljive; vse več knjižničarjev (vsi seveda še zdaleč ne), sploh v zadnjem času, ko so finančno precej omejeni, menda posveča vse več pozornosti kakovosti, tako da se najraje odločajo za knjige z zlato hruško in takšne, ki jih Priročnik vrednoti kot prav dobre oziroma dobre; dolgoročno gledano bo tako bralcem na policah na voljo več kakovostnih oziroma vsaj solidnih knjig kot slabih, kar pomeni, da bo možnost, da po naključju naletijo na nekakovostno knjigo, vse manjša. O zavesti, da zlata hruška nekaj šteje, ne nazadnje priča tudi dejstvo, da se je eden izmed založnikov znašel po svoje in je lastno (ne tako dobro) knjižno produkcijo na knjižnem sejmu opremil s cenami, natisnjenimi na lističe v obliki hrušk! V (vse) večji prepoznavnosti zlatih hrušk in Priročnika pa se mi kaže nastavek za vsaj (še) dva možna premika v smeri večje kakovosti – prvi zadeva založnike, ki so menda v tem času že ugotovili, da se pri vrednotenju slikanic in ilustriranih knjig v enaki meri posveča tako besedilu kot ilustraciji in oblikovanju, in bodo morda temu, ob zavesti, da je škoda dobrega besedila za slabe ilustracije in obratno, tudi sami namenili več pozornosti. Drugi zadeva avtorje (in posredno založnike) – ob vseh podatkih, zbranih na enem samem mestu, kaj kmalu postane jasno, katere založbe svoje delo opravljajo dobro in katere slabo; pričakovati bi bilo, da se bodo ambicioznejši avtorji in ilustratorji raje odločali za sodelovanje z ambicioznimi založniki, kar bi za druge sorte založnikov dolgoročno lahko pomenilo dvoje – po eni strani izgubo kakšnega dobrega avtorja ali ilustratorja, ki je iz kakršnegakoli razloga že z njimi vendarle sodeloval (in se je naveličal slabih ocen, po nepotrebnem povezanih z njegovim imenom), po drugi pa, kot že rečeno, motivacijo za boljše delo in večjo selektivnost; slednjo gre namreč sčasoma pričakovati tudi s strani bralcev (kupcev).

Že pred leti sem pisala o očitni pomanjkljivosti Priročnika, to je o zamudništvu (zaradi katerega se tudi v pričujočem sestavku večkrat pojavi že nekoliko zastarela letnica 2013) – v letu 2015 se torej vrednoti za leto 2014, medtem pa sveže knjige seveda veselo izhajajo. Tedaj sem napovedala, da se v zvezi s tem obeta vsaj delna rešitev; to zdaj predstavlja t. i. Knjigometer, ki ga je moč najti na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana. Obstaja v obliki seznama naslovov iz tekočega leta, ki se jih priporoča za umestitev v knjižnične zbirke oziroma v branje (posodobljen je do dvakrat na mesec). V tem kontekstu velja omeniti tudi t. i. Priporočilnico, novost na spletni strani Društva Bralna značka Slovenije. V njej »[…] predstavljamo najnovejše mladinske (tudi poučne) knjige, nad katerimi so navdušeni in jih priporočajo naši sodelavci, strokovnjaki za mladinsko književnost«. Tudi sam Priročnik sicer iz leta v leto doživlja spremembe in dopolnitve, ena takšnih je prispevek Petre Slatinšek (Kinobalon/Kinodvor) v obliki izbora kakovostne filmske produkcije za mladino, po drugi strani pa v njem pogrešam prispevke o strokovnih in znanstvenih knjigah s področja mladinske književnosti, ki so nekoč že bili del omenjene publikacije. Ena izmed dobrodošlih, predvsem pa izjemno praktičnih dopolnitev pa je tudi zloženka s seznamom odličnih knjig (zadnja vključuje zlate hruške 2009–2013), ki jo je moč dobiti v vseh enotah MKL (na voljo je tudi drugim knjižnicam, vendar vanje ne pride avtomatično) in ki prav tako priča o tem, da prihaja do premikov v pravo smer.

»Presneto, presneto, presneto in presneto!« je vzkliknil volk. »Tudi tokrat se ni prav izteklo. Pa sem naredil vse tako, kot je v zgodbi! Zakaj te nikoli ne morem dobiti, Lili, medtem ko je onemu drugemu volku uspelo pojesti malo deklico?«

Jezi se že precej sestradani volk iz knjige Catherine Storr Pametna Lili in neumni volk, ki se mu grižljajček v obliki Lili vsakič znova zvito izmuzne naravnost izpred gobca. Ubogi kosmati naivnež pač jemlje zgodbe nekoliko preveč zares in ne loči poučnih knjig od leposlovja (torej recimo male enciklopedije lova za volkove od pravljice o volku). Ali pa poučnih kratko malo ne najde? Tudi pri vrednotenju produkcije z letnico 2013 se je izkazalo, da primanjkuje kakovostnih izvirnih poučnih knjig za mlade. Vsako leto dobimo kar nekaj prevedenih, ki jih je moč priporočiti v branje, domačih naslovov pa je manj, zaostajajo pa tudi po kakovosti. Če se za trenutek spet pomudimo pri številkah, se pokaže tole: v letu 2013 je izšlo 127 poučnih knjig (od tega je bilo vrednotenih 115), kar vključuje 37 (vrednotenih) slovenskih in 78 (vrednotenih) tujih. Več kot pol slovenskih poučnih knjig je bilo sicer ovrednotenih kot dobrih, kar numerično gledano vključuje ocene od pet do tri, a niti ena ni bila ovrednotena kot odlična (od 54 dobrih tujih jih je zlato hruško dobilo 6). Deloma gre takšno stanje bržkone pripisati dragi produkciji (založnik mora poskrbeti ne samo za kvaliteten koncept in besedilo, ilustracije, lekturo, oblikovanje in korekture ter tisk, pač pa zagotoviti še strokovni pregled, kar je seveda še dodaten strošek pri že tako ali tako dragi produkciji izvirnih domačih del), deloma pa nemara tudi manjši zainteresiranosti samih avtorjev za pisanje poučnih besedil, bodisi ker se ne čutijo dovolj kompetentne bodisi ker jih področje poučnega enostavno ne zanima, jim ne predstavlja zadostnega izziva, se jim kaže kot komercialno manj perspektivno ipd.; to tezo ne nazadnje potrjuje moja lastna uredniška izkušnja – med številnimi prispelimi rokopisi je največ slikaniških besedil, precej manj daljših besedil (za najstniške bralce) in skoraj nič poučnih. Namesto »čistokrvnih« poučnih knjig pa se v našem prostoru pojavlja t. i. poučno leposlovje (pogosto v obliki slikanic), ki pa običajno v nekem smislu ni ne tič ne miš, pri čemer mislim na to, da v takšnih knjigah pogosto šepa tako zgodba kot poučni del (v najslabšem primeru so informacije celo napačne ali netočne). V preteklem letu je prišlo tako daleč, da priznanje zlata hruška v kategoriji izvirne slovenske mladinske poučne knjige kratko malo ni bilo podeljeno, saj noben naslov ni ustrezal visokim kriterijem. Iščejo se torej nove kakovostne izvirne poučne mladinske knjige; konec koncev dobre poučne knjige pomenijo dobro poučene mlade, nekaj domačih naslovov pa nedvomno priča o tem, da jih, če se potrudimo, znamo tudi narediti, in ne le prevesti.

Bil je lačen. Zato je šel v shrambo in stopil na stol in segel na zgornjo polico – na njej pa ni našel ničesar.

Lačen je bil … medved Pu, ki po policah stika za polnim loncem medu, menda pa se tudi za bralce lahko reče, da so lačni – napetih zgodb, dobre družbe literarnih junakov, novih svetov … Takšni bralci tako kot Milnov kosmatinec stikajo po policah, žal pa se tudi njim, tako kot Puju, kdaj pa kdaj primeri, da ne najdejo ničesar (zase) oziroma vsaj ne tistega, kar so iskali. Gre za novo težavo, ki je v zadnjih letih ni več moč spregledati, povezana pa je s postavitvijo knjig v (nekaterih) knjižnicah (konkretno bo govora o MKL, kako težavo, o kateri bo tekla beseda, rešujejo drugod, bi bilo treba preveriti). Pred nekaj leti se je Knjižnica Otona Župančiča že izkazala z vpeljavo nove postavitve gradiva na mladinskem oddelku, ki je po zgledih iz tujine presegla omejeni sistem starostnih stopenj. Po uspešni poskusni dobi je takšen sistem sprejela celotna MKL, ki pa je – tako se (nekaterim) zdi – že pred novim problemom/izzivom: kam uvrstiti gradivo, ki nagovarja tako različne starostne skupine bralcev, kot so na eni strani otroci in na drugi odrasli (in sicer ne kot posredniki vsebine, pač pa kot primarni naslovniki). Govorim o slikanicah, ki so polnokrvna umetniška dela, ki so, kot bi se recimo sprehajali po galeriji; ta dejavnost je seveda za odraslega povsem sprejemljiva (pravzaprav še kaj več), medtem ko podoba odraslega, ki je zatopljen v slikanico v odsotnosti otroka, še zdaleč ni nekaj samo po sebi umevnega. V mislih imam slikanice, kakršni sta na primer Izgubljena stvar in Rdeče drevo Shauna Tana, Zdravljica v podobi, ki ji jo je dal Damijan Stepančič, avtorska slikanica brez besed Zgodba o sidru istega ilustratorja, tudi Pavčkov Juri Muri gre po srečo s Stepančičevimi ilustracijami, Urška Andreja Rozmana – Roze z ilustracijami Zvonka Čoha itd. Nekatere od naštetih celo bolj kot otroke nagovarjajo izkušenejše bralce, bodisi odrasle (ljubitelje kombinatorike besed in likovnih podob) bodisi najstnike. Na podobne primere naletimo tudi med ilustriranimi knjigami (npr. Zgodbe iz oddaljenega predmestja že omenjenega Shauna Tana), med stripi (npr. strip Andreja Rozmana – Roze in Damijana Stepančiča Živalska kmetija) in med romani – znan primer je npr. Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa Marka Haddona, ki so ga z enako zavzetostjo in navdušenjem prebirali tako najstniki kot njihovi starši (več o tem, kako je bilo to sploh mogoče, v nadaljevanju). Navedenim knjigam je skupno, da se njihovi avtorji (v zvezi z nekaterimi je to pač le domneva, drugi to glasno priznavajo) ne omejujejo s premisleki, kaj je primerno za toliko in toliko stare bralce, pač pa pišejo brez zavor, tako, kot se jim zdi najbolje; rezultat so pogosto izjemne, presežne knjige.

Bržkone je že jasno, v katerem grmu tiči zajec. Kateri najstnik premore dovolj poguma, da bi v knjižnici, vsem na očem, brkljal po policah s slikanicami?! V MKL so za delno (!) rešitev poskrbeli z uvedbo kategorije in posebnih polic z oznako Slikanice +, a vprašanje je, ali dodani plus najstnike zares odvrne od strahu pred gotovo osramotitvijo. Prav tako se upravičeno zastavi vprašanje, koliko odraslih, sploh če nimajo otrok, zaide na mladinske oddelke knjižnic (in knjigarn! – treba bi bilo preučiti tudi, kako to zadrego rešujejo knjigarnarji, kolikor jo seveda sploh zaznavajo), kjer bi se lahko seznanili z nekaterimi izjemnimi dosežki domačih in tujih ustvarjalcev, ki bi morali biti, če že drugega ne, vsaj del splošne literarne razgledanosti (kamor recimo spada vsaj poznavanje vsakoletnega kresnikovega nagrajenca …).

Ob branju zgornjih vrstic nemara tudi že ugibate, zakaj omenjene težave knjižnice še niso rešile na najenostavnejši možen način, ki se ves čas ponuja sam od sebe – z dvojno postavitvijo: nekaj izvodov posameznih (presežnih) naslovov bi lahko stalo na mladinskih oddelkih in nekaj na oddelkih za odrasle, s čimer bi se knjigam kvečjemu zagotovilo boljše možnosti, da bi prišle v prave (ali sploh kakšne) roke, kar je navsezadnje pomembno za celotno verigo, ki vključuje tudi založnika, avtorja, prevajalca. Kot rečeno, (vsaj) v domači MKL ustaljeni sistem tega še ne omogoča. In tako je npr. Zusakova odlična Kradljivka knjig na voljo le na oddelku za odrasle (in v arhivu Pionirske ter v Priročniku), da ne omenjam vseh navedenih in njim sorodnih knjig, ki so »ujete« na mladinskem oddelku. Z omenjenim Skrivnostnim primerom pač ni bilo težav, ker je identično besedilo izšlo med »platnicami za mlade« in »platnicami za odrasle«, in hopla, nekaj knjig na en oddelek, nekaj na drugega, se razume, ni problema. Zgovorna je tudi zgodba knjige Pijevo življenje – roman Yanna Martela, ki je leta 2004 izšel v zbirki Roman (Mladinska knjiga), je bil v MKL umeščen na oddelke za odrasle, ko pa je taista knjiga leta 2009 izšla z ilustracijami Tomislava Torjanca, je bila uvrščena (samo) na mladinske oddelke. Pač, ilustracije so (samo in avtomatično) za mulce, pa čeprav vrhunske, kakršne so Torjančeve, nad katerimi pocedi sline marsikateri odrasel bralec. Podvajanje à la Skrivnostni primer bi bilo ob ustrezni ureditvi in umestitvi kajpada nepotrebno; z ozirom na dejstvo, da je nekaj založnikov na Slovenskem le dovolj svobodomiselnih, naprednih in pogumnih, da se lotijo – s komercialnega vidika tudi bolj tveganih – naslovniško odprtih projektov, je skrajni čas, da tudi knjižnice pokažejo večjo fleksibilnost pri postavitvi gradiva in knjigam na poti do bralcev poiščejo bližnjice, ne pa daljšnic.