Kako ustvariti kompleksne zgodbe z zvokom

Priklopim mikrofon in vzamem slušalke. Z obema rokama si jih namestim čez ušesa, kar povsem uduši zvok iz prostora. Osredotočim se na prve stavke scenarija. Program za snemanje prične izrisovati ravno črto.

Stopala položim na tla in se neham vrteti na stolu. Mikrofon potegnem bliže. Skoraj se dotikam pop filtra na njem.

»Pozdravljeni v naslednji epizodi …« Vdih. »Še enkrat … Pozdravljeni v naslednji epizodi podkasta …«

 

***

 

V trenutku, ko sedem za zaključen scenarij in začnem s snemanjem krovne naracije podkasta, je za posamično epizodo ponavadi že tedne, včasih pa tudi mesece predhodnega dela.

Podkast epizoda ali serija podkastov je namreč del širšega multimedijskega preiskovalnega novinarskega projekta, ki vključuje večmesečno pridobivanje in preverjanje podatkov in dokumentacije, analize, delo z viri, intervjuje in terensko delo majhne ustvarjalne ekipe, ki stoji za preiskovalnim medijem Pod črto.

Naša produkcija podkastov je vezana na preiskovalno delo, ki je dolgotrajno, nepredvidljivo in ga posledično ni enostavno pretvoriti v redno objavljanje epizod v vnaprej določenem časovnem okviru. Epizode zato prihajajo v objavo v obliki multimedijskih preiskovalnih serij, v obliki posamičnih epizod ali krajših in daljših sezon podkastov.

Podkaste sicer začnem vsaj v grobem načrtovati že ob zasnovi preiskave, vendar pa produkcijo ponavadi zaključujemo po tem, ko so bili prvi preiskovalni članki že objavljeni.

Po tednih urejanja tekstov, infografik, ilustracij in fotografij tako prestopim na drug nivo razmišljanja – in na izziv, kako kompleksno tematiko predstaviti z zvokom.

Pri tem je moje izhodišče, da poslušamo drugače, kot beremo.

 

***

 

Beseda »podkast« oziroma »podcast« je sestavljena iz besed »Ipod« in »broadcast«, kjer je z »Ipod« mišljena serija prenosnih multimedijskih naprav, ki jih je leta 2001 pričel prodajati Apple.

Začetek popularizacije podkasta je tehnično gledano povezan z razvojem formata mp3, s prenosnimi napravami, ki omogočajo poslušanje zvočnih datotek na zahtevo, in razvojem standardiziranega sistema za distribucijo vsebin RSS (ang. Really Simple Syndication), ki lahko vključuje tako video kot avdio dokumente.

Vpeljavo besede sicer pripisujejo britanskemu novinarju Benu Hammersleyju, ki je leta 2004 v članku v Guardianu izraz »podcast« uporabil kot možno poimenovanje za novo obliko digitalnih zvočnih oddaj, ki jih občinstva poslušajo na zahtevo.

Kot čez petnajst let zgodbo povzame Hammersley za članek na BBC-ju, so podkasti svoje ime dobili po spletu naključij: Hammersley je oddajal že omenjeni članek, ko so ga zadnji trenutek poklicali iz deska, da potrebujejo eno poved več, da bi zapolnili stran. Tako je avtor napisal nekaj pompoznega, kot je to sam označil: »In kako naj bi jih poimenovali – avdioblogi? Podkasti? Gverilamediji?« Nekaj mesecev kasneje so ga poklicali z uredništva Oxfordskega angleškega slovarja (Oxford English Dictionary), ker niso našli predhodne navedbe besede podkast in jih je zanimalo, ali si jo je zares izmislil on, Hammersley – in dilema o poimenovanju novega formata je postala zgodovina.

Danes sam tehnološki koncept v ozadju nastanka podkastov seveda ne deluje več revolucionarno, saj smo vsebine vse bolj vajeni spremljati na zahtevo, množično predvsem filme prek platform za distribucijo pretočnih vsebin, kot so Netflix, HBO in druge. Vendar pa sta prav razvoj tehnologije in njena dostopnost verjetno ključni razlog, da se je lahko eksperimentalna oblika začetnega zvočnega bloga razvila v tako obširno globalno produkcijo podkastov, kot jo imamo na voljo danes – zajema pa vse od eksperimentalnih podkastov s samo nekaj poslušalci do visoko kakovostne produkcije z milijonskimi občinstvi.

Ure, ki jih na Pod črto namenimo snovanju in načrtovanju, pisanju scenarijev, iskanju primernih posnetkov na terenu, piljenju in odpravljanju šumov ter napak v vsaki posamični epizodi, se na koncu prelijejo v eno izmed 200.000 novih epizod podkastov, ki so bile po podatkih Podcast Indexa objavljene v zadnjih desetih dneh. V celotnem digitalnem repozitoriju indeksa pa je ta trenutek več kot 4.500.000 različnih podkastov.

 

***

 

»Radijsko oddajo, ki jo pripravljam, ustvarjam že od devetdesetih. To je 800 epizod. In zavedam se tega: s čim porabljam svoj čas na tej zemlji?« pravi Ira Glass, ustvarjalec radijske oddaje in podkasta To ameriško življenje (This American Life), ko gostuje v podkastu psihoterapevtke Esther Perel Kje naj začnemo (Where Should We Begin).

Z oddajanjem tedenskih, uro dolgih epizod je Glass začel leta 1995, do poletja naslednje leto pa je oddajo po podatkih iz člankov, objavljenih v tistem času, predvajalo že 325 radijskih postaj. Po podatkih na spletni strani projekta trenutno oddajo predvaja več kot 500 radijskih postaj, skupaj s podkastom pa tedensko doseže več kot 3 milijone poslušalcev.

Če je To ameriško življenje potrebovalo pet let, da je doseglo milijon poslušalcev, je leta 2014 njihov preiskovalni spin-off Serial, ki ga ima danes v lasti The New York Times, milijon poslušalcev dosegel v štirih tednih, napiše Glass v predgovoru k stripu Out on the Wire Jessice Abel, ki v obliki narisanih intervjujev predstavlja pripovedne pristope t. i. mojstrov novega radia. Medtem ko je podkast Invisibilia, ki ga producira NPR, dosegel več kot dva milijona poslušalcev na epizodo že v prvih štirih tednih.

Za primerjavo, o kakšnih občinstvih govorimo: v Sloveniji je po podatkih MOSS za oktober 2025 spletno mesto s trenutno največjim dosegov 24ur.com, ki doseže nekaj več kot milijon uporabnikov, medtem ko je spletna stran RTV na četrtem mestu z dosegom dobrih 800.000 uporabnikov.

Primere ameriških narativnih podkastov vključujem, ker imajo dolgo tradicijo razvoja, ker so zaradi jezika dostopni globalnemu občinstvu in ker je popularnost podkasta kot medijske oblike v svetovnem merilu najvišja v Združenih državah Amerike.

 

***

 

Kot navaja letošnje poročilo Inštituta Reuters, je kar 15 odstotkov vprašanih Američanov in Američank z namenom spremljanja novic v zadnjem tednu poslušalo vsaj eno podkast epizodo. V evropskih državah je ta odstotek nekoliko nižji: Združenim državam Amerike sledita Irska in Danska z 12 odstotki vprašanih, med vsemi v poročilo vključenimi državami (med katerimi ni Slovenije) pa je povprečno 9 odstotkov vprašanih odgovorilo, da so v zadnjem tednu novice vsaj enkrat spremljali prek podkastov. Najniže med vsemi državami v poročilu se je uvrstila Japonska s 3 odstotki.

V ZDA je tako podkast kot vir informacij prehitel tako radio (13 odstotkov) kot tiskane medije (14 odstotkov). Ob tem so v letošnjem poročilu družbena omrežja kot vir informiranja prehitela televizijo – v zadnjem tednu je kot vir novic televizijo spremljalo 50 odstotkov vprašanih, družbena omrežja pa 54 odstotkov.

Poslušalci iz različnih držav se razlikujejo tudi po tem, kje spremljajo podkaste in v kakšnem formatu, kot zvočni podkast ali vse bolj popularni videokast.

Po podatkih v poročilu Reutersa ameriško občinstvo podkaste pogosteje kot ostala spremlja tudi v video obliki, saj kar 50 odstotkov občinstev do podkastov dostopa prek Youtuba, sledita pa Spotify in Apple Podcasts.

Za primerjavo poglejmo Združeno kraljestvo in Nemčijo, kjer je najbolj razširjeno spremljanje podkastov prek storitve Spotify, sledijo pa aplikacije javnih medijev, kot sta BBC Sounds in ARD Audiothek.

Vendar pa med anketiranimi v Reutersovem poročilu po različnih starostnih skupinah  kot svoj primarni vir novic še vedno navaja manj kot pet odstotkov vprašanih. Kar pa bi morali po mojem mnenju interpretirati tudi v širšem kontekstu, in sicer da novičarski podkasti predstavljajo manjši del celotne podkast produkcije.

Na podlagi podkastov, zajetih v že omenjenem Podcast Indexu, so avtorji Litterer, Jurgens in Card z Michiganske univerze letos objavili analizo, v katero so zajeli 1,1 milijona transkribiranih podkastov v angleškem jeziku, ki so bili v indeksu dostopni prek javnih RSS kanalov med majem in junijem 2020. V analizi ugotavljajo, da je med analiziranimi podkasti največ takšnih, ki se uvrščajo v kategorije, kot so religija, družba in posel.

 

***

 

S produkcijo podkastov sem se začela ukvarjati leta 2017, ko smo pri Pod črto zagnali lasten podkast, takrat z začetno idejo, da je to vsebina, ki jo pripravljamo kot dodatek k preiskovalnim zgodbam in v kateri se bomo osredotočali predvsem na pogovor o tem, kako smo neko preiskavo izpeljali. Začetna zastavitev našega podkasta je tako bila, da sva se s sovoditeljem Lenartom Kučićem z ostalimi sodelavci Pod črto poglobljeno pogovarjala o temah, ki smo jih preiskali.

Kmalu smo sicer iz odzivov naših poslušalk in poslušalcev ugotovili, da je bila naša predpostavka napačna: poslušalstvo je podkast vzelo za samostojen medij, in ne za dopolnitev članka, ki so ga že prebrali.

V podkastu so torej želeli slišati »zaključeno celoto«, kar pa je seveda ustvarilo velik izziv: kako preiskovalne serije člankov, ki v veliki meri temeljijo na obsežnih podatkovnih zbirkah, analizah in dokumentih, pretvoriti v zvočno obliko, ki bo faktično pravilna, hkrati pa ne do neposlušljivosti zasičena s podatki, letnicami in imeni?

 

***

 

Že od začetka sem vedela, da me dolgoročno zanima predvsem razvoj narativnega podkasta v slovenskem jeziku.

Narativni podkast v osnovi uporablja kombinacijo posnetkov s terena, izsekov iz intervjujev, ponavadi povezanih s pripovedjo, kjer nas voditelj ali voditelji podkasta vodijo skozi razvoj problema, skozi razvoj karakterjev in po prostoru.

Izkušnjo poslušanja narativnega podkasta si vizualno predstavljam kot vstop v s tekstilom izolirano črno kocko. V njej je čista tema.

Počakaš trenutek in pojavi se zvok, ki mu slediš. Je glas dovolj prijeten in zaupanja vreden, da mu želiš slediti? Razumem, kdo je v zgodbi kdo in zakaj se neki zvok pojavi točno na tem mestu? Slišim samo informacije, nanizane drugo za drugo, ali je tukaj zgodba, nit, ki se je kot poslušalka lahko oklenem? Ima podkast časovno in prostorsko logiko?

Ne gre torej samo za podajanje informacij, ampak za dodaten nivo zvočne izkušnje, ki jo želimo v podkastu ustvariti, ter neki razvoj – zgodbo, premikanje po prostoru, času oziroma sami témi, ki mu je mogoče dovolj enostavno slediti. Tudi če vmes ravno parkiraš avto ali pomivaš posodo in zato preslišiš del posnetka.

 

***

 

Prvotna verzija epizode je ponavadi hitra skica na papirju, v kateri se pojavijo ideje za osnovne elemente – sogovornike, scene, probleme, razkritja oziroma vrhunce pripovedi.

Med snovanjem epizode se vrnem k materialom, podatkom, transkriptom, povzetkom dokumentov, ki sem jih med vodenjem preiskave pregledovala že mesece, da bi našla, kar je že v njih, kaj smo morda spregledali ali kje je indic, kaj bi bili lahko glavni elementi predstavitve te teme v zvočni obliki.

Prav tako pregledam transkripte vseh že posnetih intervjujev, da bi našla v njih dele, ki imajo potencial bodisi za podkast bodisi za izhodišče naslednjega intervjuja z isto osebo.

V primeru serije podkastov, kot je bila tista o astroturfingu in lažnih realnostih pred tremi leti, je celotna serija mesece dolgo visela na moji omari v obliki samolepilnih lističev, ki sem jih premikala sem in tja, dokler nismo imeli dovolj čvrste strukture med seboj povezanih epizod, ki jih je bilo mogoče pričeti prenašati v digitalno obliko in linearni scenarij.

 

***

 

Preiskovalna serija Lažne realnosti temelji na podatkovni preiskavi o astroturfingu, ki je nastala pod vodstvom Anžeta Boštica.

Že na začetku razmišljanja o podkastih sem projekt zastavila z idejo, da se želimo preizkusiti v produkciji podkast serije v več delih in da bomo kot nosilce zgodbe uporabili posameznike.

Vendar pa na začetku seveda nismo vedeli, kdo ti posamezniki so niti kakšne so njihove zgodbe. Našli smo jih šele skozi večmesečno delo in serijo intervjujev z različnimi sogovorniki.

Pri tem je pomembno upoštevati, da nima vsak posameznik, ki ga z izjavo ali serijo izjav vključimo v podkast, potenciala, da v strukturi podkasta deluje kot nosilec zgodbe.

Pomembno je, da to vlogo namenimo nekomu, do kogar bodo lahko poslušalci razvili interes, postali vanj emocionalno investirani ter želeli vedeti, kakšna je njegova zgodba in kaj se bo skozi epizodo ali serijo z njim zgodilo.

Primer takšnega nosilca zgodbe je Fletcher Barnes, ki ga srečamo v prvi epizodi serije. Do njega nas je pripeljalo na videz obrobno dodatno vprašanje, ki sem ga zastavila v enem izmed intervjujev.

Njegova zgodba nas takoj pritegne – Barnes živi svoje vsakdanje življenje na Floridi, potem pa ga nekega dne kontaktira neznanec iz Slovenije. Sporoči mu, da so bile ukradene njegove fotografije, ki jih je objavil na svojem profilu na socialnih omrežjih. Še več, fotografije so bile uporabljene prav za enega izmed lažnih profilov, ki smo jih odkrili v naši preiskavi o astroturfingu.

Ob sami zgodbi, s katero se lahko poistovetimo ali pa nas pritegne zaradi svoje bizarnosti, je pomembna tudi »glasovna prezenca« posameznikov, ki jih želimo vključiti kot nosilce zgodbe v epizodi. Govorijo elokventno, razumljivo, z dovolj energije?

V ameriški tradiciji narativnega podkasta, kamor spadata tudi že omenjena podkasta To ameriško življenje in Serial, so posameznice in posamezniki pogosto glavno gonilo zgodbe. V našem prostoru pa to pogosto iz različnih razlogov ni mogoče. Mnogokrat se v tako majhnem prostoru, kot je slovenski, posamezniki v primeru bolj občutljivih tem ne želijo izpostaviti, včasih pa nam posameznika z dovolj reprezentativno zgodbo niti ne uspe najti.

Same materije se mi ne zdi smiselno na silo tlačiti v strukturo, najti je mogoče tudi druge pristope, kako materializirati neki sicer pogosto zelo abstrakten problem in ga približati.

V dvodelni seriji Problemi s plastiko smo tako v ekipi Pod črto 14 dni zbirali vso plastično embalažo iz svojih gospodinjstev. Temo o globalnem problemu nastanka, zbiranja in ponovne uporabe plastične embalaže smo predstavili skozi meritev lastnega plastičnega odtisa, kot smo to imenovali.

Prvi del epizode se tako začne, ko se zberemo, da bi na travniku sortirali vso zbrano plastično embalažo, jo razvrstili po tipih in tako sestavili kvadrat, ki ga bomo lahko izmerili in vizualno dokumentirali, ter nato z vizualno simulacijo prikazali, kakšen bi bil naš plastični odtis v enem letu.

Pri terenskih posnetkih se sicer pogosto pojavi še dodaten izziv: kako v neidealnih razmerah z osnovno snemalno opremo posneti zvok, ki bo uporaben za epizodo in poslušljiv. (Če ste poslušali prvi del epizode o problemih s plastiko in slišali tiho brenčanje v ozadju: to je zvok drona, s katerim snemamo naš plastični kvadrat iz zraka.)

 

***

 

Na tej stopnji razvoja podkast epizode imamo ponavadi posnete ure materiala, ki ga je treba za končno organizacijo v epizodo najprej v celoti transkribirati, večkrat prebrati in preposlušati ter v njem identificirati najbolj obetavne dele.

V tej fazi produkcije si je treba nadeti neizprosen uredniški klobuk: vse, kar ne zveni dobro, vse zastranitve, vse, kar ni ključno, gre ven, ne glede na to, kako je kdo izmed nas navezan na posamičen del posnetka ali zgodbe.

 

***

 

V dneh, ko zaključujem ta poskus pisanja o pripovedovanju z zvokom, snemamo in montiramo naslednjo epizodo podkasta.

Vsako ponovno poslušanje in dodajanje novih popravkov pomeni zaradi dolžine podkasta dodatno uro dela.

Ob tem pripravljamo vizualne materiale za opremo podkasta in ilustracije ter videe za promocijo na družbenih omrežjih. Delamo na vzporednih preiskavah in sledečih podkastih, ki gredo v objavo do konca leta. Vmes pripravljamo letno kampanjo za zbiranje donacij in pišemo prijavo projekta za naslednje leto, ki vključuje novo sezono podkasta.

Vsi ti dodatni vidiki, ki obkrožajo produkcijo podkasta – se pravi distribucija, razvoj občinstev in financiranje podkast produkcije –, bi bili že vsak zase dovolj za dodaten esej. Vključujem jih kot razširitev razmisleka o tem, kaj je za podkast produkcijo v praksi potrebno – ob dobri ideji, zagnani ekipi, vsaj osnovni opremi, dobrih posnetkih in urah piljenja vsake posamične epizode.

In najpomembnejše, če me vprašate? Gotovo to, da se po vsaki objavljeni epizodi lotiš naslednje. Da ponovno sedeš pred prazen papir in pričneš skicirati. V sam žanr podkasta je namreč vpisana zahteva po tem, da gre za vsebino, ki je poslušalcem v novih epizodah dostopna znova in znova.