Zalivanje plevela

Maša Ogrizek

 

  1. Vsak ljubezenski dvojec – naj gre za kratkotrajna ljubimca ali dolgoleten par – izumi svojo govorico. Ta je plod naključij, domišljije in domišljavosti. Pa tudi nuje. Sestavljena je iz niza kretenj, fraz, ritma ljubljenj, skrivnih mest ugrizov. Pa tudi tišine in premolkov. Bolj je par radoživ, debelejši je slovar. Ko se vez prekine, nenadoma ni več naravnih govorcev. Ostane le mrtev jezik. Od časa do časa, vedno redkeje, se nekdanja tovariša, vsak zase, vračata na pokopališče. In bodisi tiho bodisi na glas prebirata epitafe. Včasih katerega premami, da kakšno trupelce odnese novemu ljubimcu, kot dar. V tej gesti je nekaj blasfemičnega ali, še huje, banalnega. Če imata srečo, sta poliglota. Četudi je v tem nekaj žalostnega.

 

  1. Na ruševinah starih ljubezni začasno ne zmoreš novih zgodb. Kaj zgodb, včasih obstaneš sredi stavka. Ostanejo le posamezne besede, fragmenti. Nov ljubimec potrebuje pogum ali, bolje, zaupanje, da se ne ustraši teh škrbastih poljubov.

 

  1. Pride dan razblinjene istovetnosti. Včasih je kriv gin tonik, popit na tešče. Ali mrčasto nebo. Ko vas na tak dan pokličejo, se ne ozrete. Slišite svoje ime, prepoznate ga, a spolzi mimo. Zdi se vam nemogoče, da bi bili zajeti vanj. Morja ni mogoče pestovati v dlani. Na tak dan veste, seveda veste, da ste mati. A prav lahko bi bili tudi šop trave, mimobežen oblak ali skovik galeba. In tako poniknete. In se spet pojavite. Sem in tja. Sem in tja. Dokler se slednjič ne vrnete vase. Kot bi bili sami sebi hiša.

 

  1. Narcise cvetijo same zase v skoraj praznem križišču. Prav nič bahavega ni v siju polne lune. V zraku, končno, nezgrešljiv vonj pomladi. Zdržimo, zadržimo marec. Meden posip v zraku, ki draži. Nočna tekanja ježev, kar tako. Race in labodi se dajejo v pare. Koža tišči. Še rože presajamo v večje lonce. Zdržimo, zadržimo marec. Četudi bo letos maja.

 

  1. Palmovi listi tleskajo drug ob drugega. Kot jezik ob nebo. Ta, ki ga govorijo pred to hišo, zveni ravno prav tuje, da me zaljulja. Kot gugalnica, na kateri sedim. Ljubav ljulja. Zato trije nismo bili preveč za zadnje sedeže avtomobila. Dva sta se tesno stiskala. Pestovala drug drugemu dlani. Kljub mladosti otiščane od dela na njivi, kjer smo se spoznali. Mene ziblje morje. Ostale na obali stresa smeh, ker so hodili v napačno smer. Slavljenko ožulijo novi čevlji. Starejši brat ji pred odhodom, ko pojemo torto, nabrusi nože, zavite v prtič. Za lažje delo na zemlji. Ki ni ta, kjer živi sam. Niti ona, v kateri sta bila rojena. Sretan rodžendan.

 

  1. Z ranim mrakom pridejo mandarine. Mala sonca. Iz doline Neretve. Nikoli nisem bila tam, četudi ni daleč. Sladkost utopije. Niso vse mandarine neretvanske. Kot niso vse bitke. Usodne. Običajno sem prve mandarine nesla otrokoma. Odškodnina za ukradeno poletje. Nocoj sem jih nekaj pustila na tvoji okenski polici. Ne kot poljub na rano. Prej čudenje zorenju v mrazu.

 

  1. Lastovka leta nad gladino vode. Ko se učim plavati hrbtno. Na črni naplavini umazanije sta izpraskani imeni zaljubljencev. Obod bazena je, prepovedi navkljub, razdrapan od skokov v vodo. Nična cena za prazno sredico. Na koži mi ostane vonj po kloru. Tvoja danes brez sledov cinizma. Vozim slalom med materinimi znamenji, čeprav je ona ena sama. Prilegam se v vdolbino tvojega vratu. Vseeno ne želiš, da ostanem. Zaradi gina na kolesu globoko diham skozi eno nosnico. Voham konec poletja. Ni mi mar. Učim se ljubiti. Brez strahu. Pred zavrnitvijo.

 

  1. Gola odtavam v kopalnico. Ne, problem ni izginil sam od sebe. Je prezgodaj za pošiljanje esemesov? Zdi se mi tip, ki vstaja zgodaj. Tvegam. Odgovori takoj. Pridem čez eno uro. Kaj ni bilo že dovolj teh ponovitev?! Draži me hčerkin parfum, s katerim je nasičen prostor, čeprav ni spala doma. Zaprem vrata njene sobe, ostalo sem včeraj k sreči pospravila. Draži me sinovo glasno zajtrkovanje, za katerega zaradi slušalk ostaja gluh. Ko si pride v kopalnico umit roke, ob mojih tožbah malo pritiska na gumbe. Pralni stroj čudežno nadaljuje rotacijo, zastalo prejšnjega večera. Pošljem še en esemes. Odgovori takoj: najbrž filter. To znam sama, hvala. Pijem kavo in čakam, da se odvrti do konca.

Na domnevno istem mestu, cikla, se ponovno ustavi. Samovolja stroja. Postavim se ji po robu. Preplavi me topla rdečkasta voda. Sežem v drobovje: hčerkini špangi, zgolj na videz zlati, in sinova verižica, niti na videz zlata. Čas pozabljenih posmrkanih robcev je dokončno mimo. Očistim rano. Stroj me zdaj uboga. Morda bo nova rožnata oblekica do večera suha. Nocoj ne bom spala doma.

 

  1. Kupila sem si čevlje, kar niti ni bilo lahko. Trgovine so preplavljene s športnimi copati. Kaj vsi tečejo? Jaz se raje vozim s kolesom, zato bom morala zdaj zamenjati tudi pedale. Obstoječi bolj spominjajo na ostroge. Nočem, da ranijo moje nove čevlje, čeravno so tudi ti, resnici na ljubo, nekolikanj kavbojski. Hecna beseda: pedal. Spominja na padalo. Nekateri sanjajo, kadar jih kaj tišči k tlom, prosti pad. Jaz se ne morem premakniti z mesta. Kadar me kaj preganja, otrpnem. Včasih drsim po hribu navzdol. V avtu. Čeprav nimam izpita. Najbrž prav zato, ker ga nimam. Izgubljanje višine. Elana. Erosa. S terapevtko nisva govorili o sanjah, temveč o neodvisnosti. Tudi finančni. Predvsem finančni. Eden prvih otipljivih učinkov prostih asociacij je bilo kolo. Karambolirano. Ki sem si ga kupila pred pravljičnimi sedmimi leti. Učila sem se goniti. Pedale. Včasih je komu treba reči goni se. Za žensko se ne spodobi, da se goni. Lepše je reči, da je gnana. Od želje. Običajno se zaženem. In potem umaknem. Oklepam se. In odrivam. Ob enem takšnih ljubezenskih umikov se mi je zlomil eden od pedalov, ki sta neuporabna, kadar nista v paru. Kolo sem pustila ležati na tleh in stekla stran. Pri čemer mi je odpadla še peta na enem od čevljev. Sledilo je veliko podrsavanja, preden sem odšla naprej. Če hočeš, da besede tečejo, je treba govoriti resnico. Če želiš, da se kaj premakne, je včasih treba vztrajati. Na mestu.

 

  1. Z leti postajam skrhan nož. Primeren zgolj za mazanje masla. In medu.

 

  1. Pride trenutek, ko gredo otroci svojo pot. Če jim slediš tik za petami, ti zastrejo pogled. Z lastnimi telesi. Potrebne je nekaj distance. In dosti zaupanja. Skupaj z odvezo, da vsa prtljaga v njihovih rokah ni v celoti naša.

 

  1. Ne zaupam pretiranemu redu. Nem je. Briše indice. Življenja. Odložene stvari samovoljno resonirajo druga z drugo. Včasih mi prija molk. Takrat pospravim.

 

  1. Ščebet ptičev vrta luknje v sivo opno.

 

  1. Vsi smo. Kdaj pa kdaj. Trgovci s srečo. Za drobiž.

 

  1. Zapuščeni prostori – tudi ljudje? – so poetični. Osvobojeni utilitarnosti.

 

  1. P kot pričakovanje. V primežu katerega se neprestano počutimo kot v pretesnih najlonkah. Radost poganja v vrzelih med njegovimi lepljivimi lovkami. P kot prepuščanje. Potrpežljivost. P kot prelep dan.

 

  1. Senca zajema samo sebe in obenem predmet, ki jo meče. Kot je v negaciji vsebovana trdilna oblika.

 

  1. Kadar napoka moj prirojeni gon idealiziranja, se moram skriti. Pred banalnostjo sveta.

 

  1. Mesto ne zaspi kot narava. Samo od sebe. Treba ga je mehko zadekati. Mu peti puhaste uspavanke. A ko se slednjič vda – kakšen spokoj!
  2. Včasih pride trenutek. Ali dva. Brez teže. Brez oblačka. Le popkovina me drži, da ne odletim. Kot balon. Moja hči. Katjuša.

O avtorju. Maša Ogrizek, po izobrazbi filozofinja in sociologinja kulture, po statusu samozaposlena v kulturi. Ne verjame v trdno identiteto. Ko piše, v največji meri za otroke in mladino, je pisateljica. Običajno ob tem občuti radost. Redkeje pleza po lestvi iz besed, kadar se ji spodmaknejo tla pod nogami.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zgodba, dve, tri

    Bine Debeljak

    Spodaj pozvoniš kot že tolikokrat prej, tvoj obisk je postal stalnica, na tedenski ravni se videvava, čeprav so časi čudni, se njihovi logiki poskušava upirati, začela se je zima, čas hibernacije, in vsakič ko se druživa, iz tedna v teden, se dotakneva prihajajoče pomladi, v čemer sva naivna, morda bi bilo bolje reči človeška, pomlad, ja, prijeten čas, obljuba, da se takrat po neki možnosti zbudimo v bolj prijazen svet, reče eden, reče to tudi drugi.

  • Triger

    Davorin Lenko

    »Že leta se ukvarjam s tem vprašanjem …« je rekel zamišljeno. »Mislil sem, da se bo sčasoma pokazal odgovor. Pa se ni. Najbrž ga sploh ni.«

  • Volnena jopa

    Sarival Sosič

    Prsti. Kratki in drobni in gibki so moji prsti. Otrok sem. Imam pet let in razposajeno pletem. Nekaj dni nazaj, takoj po mojem rojstnem dnevu, me je mama naučila plesti in že veselo pletem svojo prvo volneno jopo.

Izdelava: Pika vejica